»Vsak dijak – pri nas prevladujejo fantje – je svet zase in potrebuje celovito, včasih zelo specifično podporo,« pravi Iva Pučnik Ozimič, ravnateljica Srednje šole Slovenska Bistrica. Na njihovi šoli že vrsto let dokazujejo, da so tudi v srednjih šolah prakse vključevanja otrok priseljencev lahko zelo učinkovite.
Pri celovitejši integraciji mladostnikov priseljencev v novo okolje je po njenih besedah pomembno tudi sodelovanje z ustanovami v lokalnem okolju, denimo z upravno enoto, kjer urejajo papirje, z ljudsko univerzo, kjer izobražujejo odrasle, pa tudi z zdravstvenim domom in centrom za socialno delo. Še posebej pa je pomembno delo z njihovimi starši.
Na Srednji šoli Slovenska Bistrica imate veliko projektov, ki so se izkazali kot učinkoviti pri vključevanju otrok priseljencev. Kateri so primeri teh dobrih praks?
S šolanjem otrok priseljencev se srečujemo že več kot deset let. V tem času smo res nabrali precej izkušenj, še posebno v določenih generacijah, ko je bilo število priseljencev precejšnje že v posameznih oddelkih, ne le na šoli.
Neformalna druženja z dijaki priseljenci, pri katerih nam pomagajo javni delavci, so zelo pomembna pred njihovim soočenjem s slovenščino pri pouku. Veliko pozornosti namenjamo podpori med vrstniki in seveda tutorstvu profesorjev. Njihova vloga je pri integraciji otrok ključna.
Vključujemo se tudi v različne projekte, ki nam delo s priseljenci lajšajo. Kot konzorcijska šola intenzivno sodelujemo pri projektu Izzivi medkulturnega sobivanja, zaradi katerega smo lahko za pet let zaposlili strokovno delavko – multiplikatorko.
Kolektiv se z njeno pomočjo, pa tudi z različnimi oblikami izobraževanja, ki so del projekta, počasi otresa strahu oziroma izgublja občutek nemoči, ki nas je sprva precej preveval pri šolanju teh dijakov.
Večina naših priseljencev je namreč s Kosova. Z njimi se res sporazumevamo drugače kot z otroki iz Bosne in Srbije, ki jih s komunikacijskega vidika sploh ne doživljamo kot priseljence.
Pri celovitejši integraciji mladostnikov priseljencev v okolje pa je pomembno tudi sodelovanje z ustanovami v lokalnem okolju, denimo z upravno enoto, kjer urejajo papirje, z ljudsko univerzo, kjer izobražujejo odrasle, pa tudi z zdravstvenim domom in centrom za socialno delo. Še posebej pa je pomembno delo z njihovimi starši. Vsak dijak – prevladujejo fantje – je svet zase in potrebuje celovito, včasih zelo specifično podporo.
Koliko novih dijakov priseljencev se denimo vpiše k vam v enem šolskem letu?
To je različno. Včasih jih pride več, do deset, je pa tudi kakšno leto – zdaj je bilo na primer kar nekaj takšnih –, ko prideta eden ali dva.
Zakaj prihajajo v Slovenijo?
Večinoma so dijaki, ki se k nam vpisujejo iz drugih držav, otroci priseljencev delovnih migrantov, torej staršev, ki so dobili dovoljenje za delo. V našem okolju je to največkrat na področjih gradbeništva in komunalnih storitev.
Večina otrok priseljencev se, ker praviloma ne poznajo osnov jezika, pri vas vključujejo v triletne izobraževalne programe. Bi se lahko kdo od njih prepisal, če bi imel ambicijo, da, denimo, postane zdravnik?
Ob vpisu jih zelo spodbujamo, da izberejo program, ki ga bodo zmogli. To presojamo glede na njihova spričevala v osnovni šoli. Včasih naredijo tudi kakšen letnik srednje šole v svoji domovini, preden se preselijo.
Zaradi neznanja jezika imajo nekateri precej bojazni. V prvem letu kljub podpori večinoma niso uspešni pri vseh predmetih.
Včasih pa se kdo odloči za zahtevnejši program; imamo uspešno absolventko splošne mature, pa tudi poklicne.
Zanimivo je, da se dijaki večinoma vpišejo v srednjo šolo, da se naučijo jezik. Tako bi potem lažje dobili delo v Sloveniji ali na Zahodu. Odnos do šolskega dela je zato med njimi različen. Tisti, ki nameravajo študirati, so neprimerno bolj zavzeti, drugi pa se usmerijo samo v učenje jezika.
Nekateri mladostniki se vpišejo v šolo samo zaradi statusa in vzdrževanja družine. Takšno sodelovanje običajno po dveh letih prekinemo, ker so zaradi nezainteresiranosti učno povsem neuspešni.
Kako bi lahko otroku, ki se je k nam iz tuje države preselil avgusta, konkretno pomagali?
Ob začetku šolanja poskusimo priseljence in njihove starše čim bolj informirati o okolju. Nemalokrat za to potrebujem prevajalca – ponavadi je to starejši dijak s tega jezikovnega področja, ki slovenščino že obvlada.
Zelo pomemben je tudi prvi stik z oddelkom. Dijake pripravimo na prihod mladostnika druge narodnosti. Če se ta v razred vključi po začetku šolskega leta, je prilagoditev še posebno pomembna, saj se skupine hitro strukturirajo.
V nadaljevanju sta ključni jezikovna in učna podpora, pri čemer so bistvene učne metode. Pri tem bi pričakovali in potrebovali večjo sistemsko podporo države.
S projektom Izzivi medkulturnega sobivanja smo naredili korak naprej. Za srednje šole smo dobili pravilnik, ki omogoča ure za izvedbo začetnega tečaja slovenskega jezika. Intenzivno učenje jezika na začetku se je izkazalo kot zelo dobra praksa.
A po naši oceni bi dijaki priseljenci potrebovali intenzivno podporo celotno prvo šolsko leto, priseljenci s Kosova pa vsaj dve leti. Velika razlika je, ali imamo opravka s priseljenci slovanskih ali neslovanskih narodnosti. Kaže se v miselno-jezikovni strukturi dijakov, pa tudi kulturne ovire včasih posameznikom onemogočajo bolj sproščeno vključevanje.
Da dijak osvoji osnovne cilje učnega programa, pa je treba njegove zahteve prilagajati kar od tri do pet let.
Tudi Slovenci učenju tujega jezika namenjamo stotine ur, deset ali več let šolanja; te stvari ne gredo čez noč.
Otrokom priseljencev nudite torej učno podporo. Kako jim še pomagate?
Ob izvajanju intenzivnega tečaja slovenščine prilagodimo obiskovanje ostalega pouka. Sprva so dijaki delno oproščeni nekaterih vsebin, da ne bi bili preobremenjeni. To terja veliko razumevanja učiteljev in tudi dodatno delo. Vendar je pripravljenosti za to veliko, še posebej če dijak izkazuje interes za učenje.
Dodatno delo s priseljenci poteka v manjših skupinah. Včasih je tudi individualno, a težimo k manjšim skupinam zaradi medvrstniške komunikacije. Uporabljamo veliko različnih ponazoril, od kakovostnih učbenikov in slik do spletnih aplikacij.
Zelo pomembno je tudi vključevanje vrstnikov v prostem času prek nekaterih športnih aktivnosti, recimo ulične košarke ali orientacijskih pohodov, kjer spoznavajo svojo novo okolico.
Kaj poveste dijakom, ko pride v razred nov sošolec iz tuje države?
Povemo jim, od kod prihaja, kaj potrebuje in kako lahko pomagajo. Iniciativa je na njihovi strani, saj imajo pred tistimi, ki so prišli na novo, prednost. Zdi se mi dobro, da vedo vsaj približno, s kom se srečujejo.
Šola je torej pomemben dejavnik pri integraciji otrok priseljencev. Kako pa se pri tem odziva lokalna skupnost?
Opažam nekaj strahu do priseljencev, in to z različnih vidikov, obenem je ta strah različno intenziven. Ta negotovost izhaja iz nepoznavanja. Z njimi nimajo nobenih stikov, le navidezne bojazni.
Zaradi tega izvajamo v okolju določene aktivnosti. Povabimo predstavnike drugih ustanov in denimo na javni tribuni spregovorimo o naših izkušnjah, da bi pomagali pri premoščanju teh bojazni.
Seveda pa so dileme zaradi priseljencev zelo raznovrstne. Šola nima moči, da bi jih sama usklajevala, lahko pa k temu prispevamo, denimo z izmenjavo izkušenj.
Kaj pri delu s priseljenci pogrešate?
Še več podpore pri usvajanju jezika. Potrebovali bi kar nekaj dodatnih ur pouka, da ne bi večina teh ur pomenila samo dodatnega dela učiteljev. Na dolgi rok jih to vendarle obremenjuje, včasih tudi provocira.
Premiki pri nas me veselijo, vendar zaostajamo za uspešnimi koncepti v nekaterih državah v Evropski uniji.
Zakaj provocira? Ker se mora učitelj posvečati vsebinam, ki niso v učnem načrtu?
Komunicirati mora z dijakom, ki ne razume jezika, zato se mora dodatno pripravljati. Pomaga si z drugimi dijaki, včasih s kakšnim prevajalcem, naučiti se mora nekaj besed v jeziku, ki ga govori dijak priseljenec.
To je zahteven zalogaj, saj terja tudi veliko dodatnih ur, ki jih učitelj seveda nima v svoji delovni obveznosti.
Pripraviti mora prilagojena gradiva za utrjevanje in preverjanje, na koncu tudi za večkratna ocenjevanja, saj mora sklope vsebin razdeliti v manjše dele, ker se jih sprva dijaki učijo mehanično. Vse to je učiteljevo prostovoljno delo.
Kako sprejete se počutijo otroci priseljencev pri vas?
Naredili smo evalvacijo njihovega počutja v šoli. Vsi izražajo, včasih tudi skozi prispevke v šolskih glasilih ali na prireditvah, da je stiska na začetku zelo velika. Kljub veliki podpori in prijaznosti, to lahko trdim.
Najbolj si želijo več pomoči pri učenju slovenščine, saj na začetku nimajo na voljo niti osnovnega orodja za komunikacijo. Dokler ne dobijo občutka za vsaj osnovno sporazumevanja, se ne počutijo dobro. Prav tako ne komunicirajo z vrstniki, zato z njimi uspejo vzpostaviti stik le najbolj spretni in vztrajni dijaki.
Kadar imamo več dijakov priseljencev, ki govorijo isti materni jezik, se ti zapirajo v svoje skupine. Tako kompenzirajo socialni primanjkljaj, a to seveda pomeni, da se manj družijo z drugimi vrstniki.
Kaj bi država še lahko naredila za bolj učinkovito integracijo otrok? Po eni strani želi delovno silo, ker jo potrebuje, potem pa pusti šoli, da se sooča z izzivi.
Integracija priseljencev z delovnimi dovoljenji ter njihovih otrok in drugih družinskih članov je zelo kompleksen proces. Za vsako državo se mi zdi zelo pomembno, da vzpostavi jasna merila, kako naj to poteka.
Če je cilj uspešna integracija priseljencev, torej njihovo dobro počutje, vključevanje v družbo, uspeh v šoli in pri delu, potem politika naše države do te problematike ni zadostna.
Država jim daje delovna dovoljenja, ker jih potrebuje, ne naloži pa obveznosti za vstop, ki jih poznajo v drugih državah, denimo osnovno znanje jezika države, v katero prihajajo. To bi zelo pomagalo pri pozicioniranju družine v novem okolju, pa tudi pri učenju slovenskega jezika otrokom priseljencem.
Pri integraciji se mi zdi vedno pomembno sodelovanje vseh. Regulacija države bi morala zavezovati ene in druge.
Ali opažate, da se vaši sogovorniki denimo v zbornici ali na ministrstvu znajo postaviti v kožo otrok priseljencev?
Od odločevalcev bi vsekakor pričakovala več senzibilnosti.
Mislim, da bi to v precejšnji meri povečalo učinkovitost integracije in sprostilo napetosti, ki se ustvarjajo tudi v šolskem prostoru in še bolj v okolju, v različnih drugih ustanovah, ki nimajo tega poslanstva, ki ga imamo šole, torej da podpiramo vse otroke ne glede na narodnost, kulturo, jezik in tako naprej.
Kako lahko šola s svojimi primeri dobrih praks pomaga skupnosti pri premagovanju strahov pred priseljenci?
Ne glede na vse dileme, povezane z učinkovito integracijo, ki jih bo v prihodnosti družba še razreševala, je vloga šole pri integraciji otrok priseljencev zelo pomembna.
Naše poslanstvo je podpora vsakemu otroku. Obenem se kot ustanova sistematično ukvarjamo tudi s primanjkljaji, ki jih imajo šolajoči.
V primeru otrok priseljencev so to predvsem jezikovni in tudi učni primanjkljaji, zato je naša naloga jezikovna in seveda učna podpora.
V lokalnem okolju se zanimajo za naše prakse. Na naša prizadevanja se kljub nekaterim pomislekom pozitivno odzivajo. Vidijo, da nam uspeva, da se mnogi otroci prilagodijo, da se uspešno izšolajo, mnogi se potem tudi zaposlijo.
To precej zmanjšuje napetosti, ki jih v nekaterih okoljih opažamo, čeprav mislim, da niso posledica nehumanih pogledov, ampak širših bojazni in predvsem nesistematičnosti pri vključevanju.
Priseljevanja so bila in bodo, je pa res, da se interesi in pravila igre v okolju spreminjajo. Do tega je treba biti dovolj skrben in odprt tudi na tem področju.
Ali opažate, da imajo projekti, ki jih izvajate na šoli, dolgoročen učinek na priseljence in njihove vrstnike?
Ob novih prihodih se zadrege pri vključevanju dijakov priseljencev vedno znova pojavljajo. Težko bi trdila, da se dogaja zelo prepoznaven napredek.
Res pa je, da se na individualni ravni stvari razvijajo v pozitivno smer, če le otroci priseljenci tu vztrajajo dovolj dolgo.
***
Prispevke v seriji Za medkulturno sobivanje pripravljamo v sodelovanju s Časorisom, spletnim časopisom za otroke, in v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
