Med 19. in 21. septembrom smo se zaposleni na projektu Izzivi medkulturnega sobivanja udeležili 8. mednarodnega kongresa psihologov Slovenije, kjer sta Katarina Kocbek in Mateja Štirn aktivno sodelovali s posterjem na temo “Evalvacija Predloga programa dela z otroki priseljenci za področje predšolske vzgoje, osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja” ter ustno predstavitvijo z naslovom “Stališča otrok in mladostnikov, študentov ter strokovnih delavcev v VIZ v zvezi z inkluzivnim poučevanjem in kulturno raznolikostjo”.

Veseli smo bili priložnosti, da smo izsledke in aktivnosti projekta predstavili strokovni javnosti.

Na topel septembrski ponedeljek smo se multiplikatorka in učenci priseljenci, ki so novi v našem okolju, odpravili na spoznavanje mesta. Šli smo mimo zdravstvenega doma, lekarne, parka, trgovin, kinodvorane do Knjižnice Mirana Jarca, kjer smo preverili ponudbo knjig v bosanskem in makedonskem jeziku. Na Društvu za razvijanje prostovoljnega dela nas je sprejela vodja Dnevnega centra Kristina Lovrinović in nam pokazala prostore društva. Učence je povabila, naj se udeležijo njihovih programov, kot so učenje slovenščine, učna pomoč ter različne ustvarjalne, športne in socialne delavnice.

Zapisala: Staša Sabatucci, multiplikatorka na OŠ Grm

»Vsak dijak – pri nas prevladujejo fantje – je svet zase in potrebuje celovito, včasih zelo specifično podporo,« pravi Iva Pučnik Ozimič, ravnateljica Srednje šole Slovenska Bistrica. Na njihovi šoli že vrsto let dokazujejo, da so tudi v srednjih šolah prakse vključevanja otrok priseljencev lahko zelo učinkovite.

Pri celovitejši integraciji mladostnikov priseljencev v novo okolje je po njenih besedah pomembno tudi sodelovanje z ustanovami v lokalnem okolju, denimo z upravno enoto, kjer urejajo papirje, z ljudsko univerzo, kjer izobražujejo odrasle, pa tudi z zdravstvenim domom in centrom za socialno delo. Še posebej pa je pomembno delo z njihovimi starši.

 

Na Srednji šoli Slovenska Bistrica imate veliko projektov, ki so se izkazali kot učinkoviti pri vključevanju otrok priseljencev. Kateri so primeri teh dobrih praks?

S šolanjem otrok priseljencev se srečujemo že več kot deset let. V tem času smo res nabrali precej izkušenj, še posebno v določenih generacijah, ko je bilo število priseljencev precejšnje že v posameznih oddelkih, ne le na šoli.

Neformalna druženja z dijaki priseljenci, pri katerih nam pomagajo javni delavci, so zelo pomembna pred njihovim soočenjem s slovenščino pri pouku. Veliko pozornosti namenjamo podpori med vrstniki in seveda tutorstvu profesorjev. Njihova vloga je pri integraciji otrok ključna.

Vključujemo se tudi v različne projekte, ki nam delo s priseljenci lajšajo. Kot konzorcijska šola intenzivno sodelujemo pri projektu Izzivi medkulturnega sobivanja, zaradi katerega smo lahko za pet let zaposlili strokovno delavko – multiplikatorko.

Kolektiv se z njeno pomočjo, pa tudi z različnimi oblikami izobraževanja, ki so del projekta, počasi otresa strahu oziroma izgublja občutek nemoči, ki nas je sprva precej preveval pri šolanju teh dijakov.

Večina naših priseljencev je namreč s Kosova. Z njimi se res sporazumevamo drugače kot z otroki iz Bosne in Srbije, ki jih s komunikacijskega vidika sploh ne doživljamo kot priseljence.

Pri celovitejši integraciji mladostnikov priseljencev v okolje pa je pomembno tudi sodelovanje z ustanovami v lokalnem okolju, denimo z upravno enoto, kjer urejajo papirje, z ljudsko univerzo, kjer izobražujejo odrasle, pa tudi z zdravstvenim domom in centrom za socialno delo. Še posebej pa je pomembno delo z njihovimi starši. Vsak dijak – prevladujejo fantje – je svet zase in potrebuje celovito, včasih zelo specifično podporo.

 

Koliko novih dijakov priseljencev se denimo vpiše k vam v enem šolskem letu?

To je različno. Včasih jih pride več, do deset, je pa tudi kakšno leto – zdaj je bilo na primer kar nekaj takšnih –, ko prideta eden ali dva.

Zakaj prihajajo v Slovenijo?

Večinoma so dijaki, ki se k nam vpisujejo iz drugih držav, otroci priseljencev delovnih migrantov, torej staršev, ki so dobili dovoljenje za delo. V našem okolju je to največkrat na področjih gradbeništva in komunalnih storitev.

 

Večina otrok priseljencev se, ker praviloma ne poznajo osnov jezika, pri vas vključujejo v triletne izobraževalne programe. Bi se lahko kdo od njih prepisal, če bi imel ambicijo, da, denimo, postane zdravnik?

Ob vpisu jih zelo spodbujamo, da izberejo program, ki ga bodo zmogli. To presojamo glede na njihova spričevala v osnovni šoli. Včasih naredijo tudi kakšen letnik srednje šole v svoji domovini, preden se preselijo.

Zaradi neznanja jezika imajo nekateri precej bojazni. V prvem letu kljub podpori večinoma niso uspešni pri vseh predmetih.

Včasih pa se kdo odloči za zahtevnejši program; imamo uspešno absolventko splošne mature, pa tudi poklicne.

Zanimivo je, da se dijaki večinoma vpišejo v srednjo šolo, da se naučijo jezik. Tako bi potem lažje dobili delo v Sloveniji ali na Zahodu. Odnos do šolskega dela je zato med njimi različen. Tisti, ki nameravajo študirati, so neprimerno bolj zavzeti, drugi pa se usmerijo samo v učenje jezika.

Nekateri mladostniki se vpišejo v šolo samo zaradi statusa in vzdrževanja družine. Takšno sodelovanje običajno po dveh letih prekinemo, ker so zaradi nezainteresiranosti učno povsem neuspešni.

 

Kako bi lahko otroku, ki se je k nam iz tuje države preselil avgusta, konkretno pomagali?

Ob začetku šolanja poskusimo priseljence in njihove starše čim bolj informirati o okolju. Nemalokrat za to potrebujem prevajalca – ponavadi je to starejši dijak s tega jezikovnega področja, ki slovenščino že obvlada.

Zelo pomemben je tudi prvi stik z oddelkom. Dijake pripravimo na prihod mladostnika druge narodnosti. Če se ta v razred vključi po začetku šolskega leta, je prilagoditev še posebno pomembna, saj se skupine hitro strukturirajo.

V nadaljevanju sta ključni jezikovna in učna podpora, pri čemer so bistvene učne metode. Pri tem bi pričakovali in potrebovali večjo sistemsko podporo države.

S projektom Izzivi medkulturnega sobivanja smo naredili korak naprej. Za srednje šole smo dobili pravilnik, ki omogoča ure za izvedbo začetnega tečaja slovenskega jezika. Intenzivno učenje jezika na začetku se je izkazalo kot zelo dobra praksa.

A po naši oceni bi dijaki priseljenci potrebovali intenzivno podporo celotno prvo šolsko leto, priseljenci s Kosova pa vsaj dve leti. Velika razlika je, ali imamo opravka s priseljenci slovanskih ali neslovanskih narodnosti. Kaže se v miselno-jezikovni strukturi dijakov, pa tudi kulturne ovire včasih posameznikom onemogočajo bolj sproščeno vključevanje.

Da dijak osvoji osnovne cilje učnega programa, pa je treba njegove zahteve prilagajati kar od tri do pet let.

Tudi Slovenci učenju tujega jezika namenjamo stotine ur, deset ali več let šolanja; te stvari ne gredo čez noč.

 

Otrokom priseljencev nudite torej učno podporo. Kako jim še pomagate?

Ob izvajanju intenzivnega tečaja slovenščine prilagodimo obiskovanje ostalega pouka. Sprva so dijaki delno oproščeni nekaterih vsebin, da ne bi bili preobremenjeni. To terja veliko razumevanja učiteljev in tudi dodatno delo. Vendar je pripravljenosti za to veliko, še posebej če dijak izkazuje interes za učenje.

Dodatno delo s priseljenci poteka v manjših skupinah. Včasih je tudi individualno, a težimo k manjšim skupinam zaradi medvrstniške komunikacije. Uporabljamo veliko različnih ponazoril, od kakovostnih učbenikov in slik do spletnih aplikacij.

Zelo pomembno je tudi vključevanje vrstnikov v prostem času prek nekaterih športnih aktivnosti, recimo ulične košarke ali orientacijskih pohodov, kjer spoznavajo svojo novo okolico.

 

Kaj poveste dijakom, ko pride v razred nov sošolec iz tuje države?

Povemo jim, od kod prihaja, kaj potrebuje in kako lahko pomagajo. Iniciativa je na njihovi strani, saj imajo pred tistimi, ki so prišli na novo, prednost. Zdi se mi dobro, da vedo vsaj približno, s kom se srečujejo.

 

Šola je torej pomemben dejavnik pri integraciji otrok priseljencev. Kako pa se pri tem odziva lokalna skupnost?

Opažam nekaj strahu do priseljencev, in to z različnih vidikov, obenem je ta strah različno intenziven. Ta negotovost izhaja iz nepoznavanja. Z njimi nimajo nobenih stikov, le navidezne bojazni.

Zaradi tega izvajamo v okolju določene aktivnosti. Povabimo predstavnike drugih ustanov in denimo na javni tribuni spregovorimo o naših izkušnjah, da bi pomagali pri premoščanju teh bojazni.

Seveda pa so dileme zaradi priseljencev zelo raznovrstne. Šola nima moči, da bi jih sama usklajevala, lahko pa k temu prispevamo, denimo z izmenjavo izkušenj.  

 

Kaj pri delu s priseljenci pogrešate?

Še več podpore pri usvajanju jezika. Potrebovali bi kar nekaj dodatnih ur pouka, da ne bi večina teh ur pomenila samo dodatnega dela učiteljev. Na dolgi rok jih to vendarle obremenjuje, včasih tudi provocira.

Premiki pri nas me veselijo, vendar zaostajamo za uspešnimi koncepti v nekaterih državah v Evropski uniji.

 

Zakaj provocira? Ker se mora učitelj posvečati vsebinam, ki niso v učnem načrtu?

Komunicirati mora z dijakom, ki ne razume jezika, zato se mora dodatno pripravljati. Pomaga si z drugimi dijaki, včasih s kakšnim prevajalcem, naučiti se mora nekaj besed v jeziku, ki ga govori dijak priseljenec.

To je zahteven zalogaj, saj terja tudi veliko dodatnih ur, ki jih učitelj seveda nima v svoji delovni obveznosti.

Pripraviti mora prilagojena gradiva za utrjevanje in preverjanje, na koncu tudi za večkratna ocenjevanja, saj mora sklope vsebin razdeliti v manjše dele, ker se jih sprva dijaki učijo mehanično. Vse to je učiteljevo prostovoljno delo.

 

Kako sprejete se počutijo otroci priseljencev pri vas?

Naredili smo evalvacijo njihovega počutja v šoli. Vsi izražajo, včasih tudi skozi prispevke v šolskih glasilih ali na prireditvah, da je stiska na začetku zelo velika. Kljub veliki podpori in prijaznosti, to lahko trdim.

Najbolj si želijo več pomoči pri učenju slovenščine, saj na začetku nimajo na voljo niti osnovnega orodja za komunikacijo. Dokler ne dobijo občutka za vsaj osnovno sporazumevanja, se ne počutijo dobro. Prav tako ne komunicirajo z vrstniki, zato z njimi uspejo vzpostaviti stik le najbolj spretni in vztrajni dijaki.

Kadar imamo več dijakov priseljencev, ki govorijo isti materni jezik, se ti zapirajo v svoje skupine. Tako kompenzirajo socialni primanjkljaj, a to seveda pomeni, da se manj družijo z drugimi vrstniki.

 

Kaj bi država še lahko naredila za bolj učinkovito integracijo otrok? Po eni strani želi delovno silo, ker jo potrebuje, potem pa pusti šoli, da se sooča z izzivi.

Integracija priseljencev z delovnimi dovoljenji ter njihovih otrok in drugih družinskih članov je zelo kompleksen proces. Za vsako državo se mi zdi zelo pomembno, da vzpostavi jasna merila, kako naj to poteka.

Če je cilj uspešna integracija priseljencev, torej njihovo dobro počutje, vključevanje v družbo, uspeh v šoli in pri delu, potem politika naše države do te problematike ni zadostna.

Država jim daje delovna dovoljenja, ker jih potrebuje, ne naloži pa obveznosti za vstop, ki jih poznajo v drugih državah, denimo osnovno znanje jezika države, v katero prihajajo. To bi zelo pomagalo pri pozicioniranju družine v novem okolju, pa tudi pri učenju slovenskega jezika otrokom priseljencem.

Pri integraciji se mi zdi vedno pomembno sodelovanje vseh. Regulacija države bi morala zavezovati ene in druge.

 

Ali opažate, da se vaši sogovorniki denimo v zbornici ali na ministrstvu znajo postaviti v kožo otrok priseljencev?

Od odločevalcev bi vsekakor pričakovala več senzibilnosti.

Mislim, da bi to v precejšnji meri povečalo učinkovitost integracije in sprostilo napetosti, ki se ustvarjajo tudi v šolskem prostoru in še bolj v okolju, v različnih drugih ustanovah, ki nimajo tega poslanstva, ki ga imamo šole, torej da podpiramo vse otroke ne glede na narodnost, kulturo, jezik in tako naprej.

 

Kako lahko šola s svojimi primeri dobrih praks pomaga skupnosti pri premagovanju strahov pred priseljenci?

Ne glede na vse dileme, povezane z učinkovito integracijo, ki jih bo v prihodnosti družba še razreševala, je vloga šole pri integraciji otrok priseljencev zelo pomembna.

Naše poslanstvo je podpora vsakemu otroku. Obenem se kot ustanova sistematično ukvarjamo tudi s primanjkljaji, ki jih imajo šolajoči.

V primeru otrok priseljencev so to predvsem jezikovni in tudi učni primanjkljaji, zato je naša naloga jezikovna in seveda učna podpora.

V lokalnem okolju se zanimajo za naše prakse. Na naša prizadevanja se kljub nekaterim pomislekom pozitivno odzivajo. Vidijo, da nam uspeva, da se mnogi otroci prilagodijo, da se uspešno izšolajo, mnogi se potem tudi zaposlijo.

To precej zmanjšuje napetosti, ki jih v nekaterih okoljih opažamo, čeprav mislim, da niso posledica nehumanih pogledov, ampak širših bojazni in predvsem nesistematičnosti pri vključevanju.

Priseljevanja so bila in bodo, je pa res, da se interesi in pravila igre v okolju spreminjajo. Do tega je treba biti dovolj skrben in odprt tudi na tem področju.

 

Ali opažate, da imajo projekti, ki jih izvajate na šoli, dolgoročen učinek na priseljence in njihove vrstnike?

Ob novih prihodih se zadrege pri vključevanju dijakov priseljencev vedno znova pojavljajo. Težko bi trdila, da se dogaja zelo prepoznaven napredek.

Res pa je, da se na individualni ravni stvari razvijajo v pozitivno smer, če le otroci priseljenci tu vztrajajo dovolj dolgo.

***

Prispevke v seriji Za medkulturno sobivanje pripravljamo v sodelovanju s Časorisom, spletnim časopisom za otroke, in v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Počitnice so čas za zabavo, sprostitev, druženje, nove dogodivščine in spoznavanje novih prijateljev.  Da bi lahko združili vse to, smo letos za učence priseljence počitniške aktivnosti izvedli skupaj za vse šole, ki so v naši mreži projekta Izzivi medkulturnega sobivanja: Druga OŠ Slovenj Gradec, OŠ Mislinja, OŠ Koroški jeklarji. Pridružili pa so se tudi učenci Prve OŠ Slovenj Gradec.

Skupaj smo preživeli štiri zelo zabavne dneve, o čemer se lahko prepričate tudi na fotografijah. Kaj vse smo počeli?

Prvi dan smo spoznavali Ravne, obiskali Galerijo Ravne in poustvarjali, obiskali trgovine/ustanove in  tam reševali zastavljene izzive (npr. kupiti rožico mami za rojstni dan), si ogledali Pionirsko knjižnico Ravne. V parku smo se še malo ohladili in spoznali med seboj z igrami. Na koncu  vročega dneva smo si nato privoščili ocvrt sladoled po kitajsko.

Drugi dan smo se odpravili na izlet v Šentanel v Povhov mlin. Ogledali smo si živali na kmetiji, mlin, izdelovali košarice, kruh in deščice, se igrali zabavne igre se družili v naravi.

Tretji dan so se ekipe šol pomerile v peki palačink. Tekmovanja je bilo za žirijo zelo zahtevno. Palačinke vseh ekip so bile slastne in izvirno okrašene. Zato so na koncu vse ekipe dobile potrdilo Masterchef palačink. Polni sladkega smo se odpravili  še na strelišče, kjer so nekateri blesteli v streljanju z zračno puško.

Zadnji dan smo spoznavali Slovenj Gradec. Po fotoorientaciji v mestnem jedru smo se ohladili s sladoledom, nato pa še v Andeškem hramu. Ugotovili smo, da imajo res veliko aktivnosti, ki se jih lahko učenci brezplačno udeležijo v času počitnic. Na koncu nas je pot vodila še v Plac – prostor zabave. Tam so učenci uživali v disku in sami naredili pravo zabavo.

Zapisala: Tanja Jeseničnik, multiplikatorka na Drugi OŠ Slovenj Gradec

1.7.2019 smo na Drugi OŠ Slovenj Gradec v okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja izvedli regijsko usposabljanje za učitelje z naslovom Delo z učenci priseljenci. Usposabljanja se je udeležilo 27 strokovnih delavcev iz OŠ Koroške regije.

Udeleženci so spoznali program dela z učenci priseljenci, pravno formalne-podlage pri vključevanju otrok priseljencev v OŠ, si ogledali primere prilagoditev didaktičnih materialov, učnih listov, besedil, testov in tudi sami pripravili po en primer take prilagoditve. Ugotovili so, da so nekatere prilagoditve res specifične zaradi jezika, mnogo pa jih lahko uporabijo tudi za delo z drugimi skupinami otrok, ki potrebujejo prilagoditve.

Sledila je tema Priprava individualnega načrta aktivnosti (INA), ki je namenjen spoznavanju celostnega funkcioniranja učenca ter načrtovanju in spremljanju njegovega napredka. Prav ta dokument je ključnega pomena, da učitelj v naprej predvidi vsebine, ki jih naj bi nek učenec priseljenec v prvem ali drugem letu šolanja dosegel, saj je zaradi jezikovne ovire v neenakem položaju glede na svoje vrstnike.

Udeleženci so spoznali še začetno učenje slovenščine kot drugega jezika iz vsebinskega, didaktičnega in organizacijskega vidika. Pri tem so spoznali dobro prakso izvajanja začetnega intenzivnega tečaja takoj ob vključitvi učencev priseljencev, ki jih opolnomoči za prve korake v novem okolju, pa tudi za delo na učnem področju.

Med usposabljanjem smo praktično preizkusili in spoznali več primerov dejavnosti za spodbujanje občutka sprejetosti in pripadanja. Tako so se udeleženci preizkusili v učenju pesmi v drugem, povsem neznanem jeziku. Biti za trenutek v vlogi prišleka je svojevrstno doživetje, ki odpira nove poglede.

Prav vživljanje v vlogo drugega, izstopanje iz svojega pogleda, poznavanje dejstev in krepitev medkulturne kompetence pri vseh učiteljih in učencih je tisto, kar je najbolj pomembno, če si želimo vključujočo šolo in družbo, v kateri bo prostor in odprtost za drugačnost, ki jo prihodnost neizbežno prinaša.

Zapisala: Tanja Jeseničnik, multiplikatorka na Drugi OŠ Slovenj Gradec

Učenje jezika ni omejeno le na šolske klopi, zato smo otrokom priseljencem na OŠ Maksa Durjave Maribor v času poletnih počitnic, tj. od 1. do 5. julija 2019, ponudili vključitev v počitniške dejavnosti. Udeležili so se ga otroci, ki obiskujejo OŠ Maksa Durjave Maribor, OŠ Angela Besednjaka in OŠ Janka Padežnika.

Počitniško druženje smo vsak dan začeli na šolskem dvorišču. Po uvodnem pozdravu smo se razgibali v telovadnici, kjer je imel vsak od otrok svojo zadolžitev. Po športnem udejstvovanju smo se lotili dejavnosti, določene za izbrani dan. V ponedeljek smo ustvarjali gosenice in z njimi tekmovali, nato pa smo se preizkusili v športnih igrah. Torek je bil namenjen družabnim igram, v sredo pa je imel eden od otrok rojstni dan, zato smo pekli palačinke. V četrtek in petek smo zapustili šolske prostore in odšli v mesto. Prvi dan smo obiskali stadion Ljudski vrt, kjer so otroci spoznali nogometaše NK Maribor, ki so se jim podpisali na majice. Sprehodili so se lahko ob igrišču, sedeli v VIP-loži in svoje vzornike vprašali, kar jih je zanimalo. Zadnji dan našega druženja pa je bil namenjen obisku gasilskega doma. Prijazno so nas sprejeli pri Gasilskem društvu Maribor – Mesto. Gasilci so nam razkazali avtomobile, njihovo notranjost in opremo. Otroci so lahko od blizu poslušali sireno, se postavili pred ventilator za razpihovanje dima, za posladek pa so jim naši gostitelji ponudili dvig z dvižno lestvijo, ki se povzpne na 30 metrov. Čeprav je bila ponudba zelo mamljiva, so se za to možnost odločili le najpogumnejši. Polni adrenalina in novih izkušenj smo se ustavili še na sladoledu in tako končali naše počitniško druženje.

Čeprav so otroci povedali, da so v našem druženju uživali, so nam njihove oči povedale še več. Iskrica v njih nam je pokazala hvaležnost za nove izkušnje in dogodivščine, nenazadnje pa so neznane okoliščine poskrbele, da so se otroci slovensko pogovarjali tudi izven šole, kar je bil poleg vsega zapisanega tudi naš namen.

Zapisala: Kaja Hercog, multiplikatorka na OŠ Maksa Durjave Maribor

Vsako leto v projektu beležimo povečano število priseljenk, ki se udeležijo učenja slovenščine kot tujega jezika. Povabimo jih z vabilom bodisi preko otrok ali po pošti. Če je mogoče, vabilo prevedemo tudi v njihov jezik, da je prenos informacij res uspešen. Na vabilo ne pozabimo navesti informacij o pričetku tečaja, dnevih izvajanja, kraju in morebitnih potrebščinah. Dobra praksa so tečaji v času odsotnosti otrok. To pomeni, da udeleženke povabimo zjutraj, ko svoje otroke pospremijo v šolo, same pa obiščejo svoj razred, ali pa v času podaljšanega bivanja, preden gredo otroci domov.

Izvajalci poleg poučevanja slovenščine v program vključimo tudi predstavitev slovenske kulture in običajev, aktualnih novic inp,. obenem pa se moramo zavedati, da našo kulturo lahko bogati dvosmerna komunikacija in interes. V kolikor se obnašamo, da je pomembna le predstavitev naše kulture, jih s tem obravnavamo kot turiste, ki so tukaj na bežnem obisku. Tako jim sporočamo, da niso polnovreden član naše družbe in jim ne dajemo priložnosti za vključitev.

Priseljene mame so tiste, ki se v praksi najbolj srečujejo s »pritiski« vključevanja v novo družbo. One so tiste, ki navadno skrbijo za otroke in njihovo šolanje, obisk zdravnikov, nakupovanje inp. Dejansko imajo več stika z družbo kakor očetje. Seveda pa učinkovite politične, psihološke in sociokulturne vključitve brez ekonomske vključitve ni. Izobraževanje pa je seveda predpogoj za vse ostale vrste inkluzije.

Učenje slovenščine za starše otrok priseljencev – šola za mame je aktivnost, ki je nekako prvi pogoj k celoviti vključenosti. Zahteva vse prej kot klasično poučevanje slovenščine kot tujega jezika. Ves čas moramo upoštevati, da je učenje novega jezika proces. Izvajalci se vprašamo, kaj je tista stvar, ki mame spodbudi k učenju slovenščine in kaj je tista, da bo zanimanje zanj ostalo.

V začetku so besedišče in teme prilagojene osnovnim potrebam. Naš prvi cilj je uporabna slovenščina, kar v praksi pomeni, da jih opolnomočimo za samostojen obisk zdravnika, pediatra, učiteljic in ostalih. Ponudimo jim enostavne sporazumevalne vzorce, nato pa jih spodbujamo, da te uporabijo v praksi. Ko se na tečaju npr. učimo besedišče in sporazumevalne vzorce na temo hrane in nakupovanja, opravimo še skupen obisk trgovine, kjer udeleženke spodbujamo h komunikaciji s prodajalci. Kadar je to nemogoče, pri tečaju naredimo igro vlog.

Prav tako je aktivnost Šola za mame pomembna priložnost za njihovo povezovanje, za krepitev podpornega okolja, socialne mreže in spodbujanje k vključevanju v širše okolje.

Avtorica prispevka:

Sanja Antolič, multiplikatorka projekta “Izzivi medkulturnega sobivanja” na Osnovni šoli Leskovec pri Krškem

Članek je pripravljen v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Kako je pet, šest ur sedeti v klopi in poslušati pouk v jeziku, ki ga ne razumeš?

Turški pisatelj Orhan Pamuk je v drugem razredu zaradi selitve staršev v Švico obiskoval pouk v francoščini. V eseju za revijo New Yorker je slikovito opisal, kako iz učiteljeve govorice ni zmogel izluščiti niti ene besede, zato se je vedno bolj izgubljal v svojih mislih. Njegovo edino veselje so bili odmori, ko se je lahko za roko držal s svojim bratom. Tri dni kasneje je njegov oče oznanil, da bo zanju bolje, če se vrneta v Turčijo k babici. Nikoli se ni naučil francosko.

»Eno od deklic s Kosova sem nekoč prosila, naj se sprehodi med učitelji in jih nagovori v albanskem jeziku. Verjemite mi, da so bili odzivi učiteljev enaki kot reakcije otrok: nasmihanje, pogledi navzdol, strahovi,« pravi Mojca Jelen Madruša, strokovna koordinatorka projekta Izzivi medkulturnega sobivanja, zaposlena na Osnovni šoli Koper.

Prepričana je, da je za uspešno vključitev otrok v šolo zelo pomembno ustrezno poučevanje slovenščine in razumevanje, da otrokova tišina ni nujno znak neznanja.

Med učenci in dijaki, ki bodo septembra vstopili v šolo, bodo tudi otroci, ki bodo prišli od drugod. Kako naj jih sprejmejo učitelji?

Za vsakega otroka je prihod v novo okolje zagotovo velik izziv.

Učitelji si želimo, da se dobro počutijo, da imajo občutek varnosti in sprejetosti.

Pred prvim septembrom na OŠ Koper zato ponavadi pripravimo dan dobrodošlice za vse, ne glede na to, od kod prihajajo – iz sosednje šole, Maribora, Kosova ali Makedonije.

Takrat imamo čas za pogovor o tem, kako smo preživeli počitnice in kaj nas čaka v novem šolskem letu. Otrokom in njihovim staršem predstavimo šolo, šolski program, učitelje razrednike in šolske prostore.

Tako se v novem okolju 1. septembra počutijo že nekoliko domače.

Informacijo o dnevu dobrodošlice staršem podamo, že ko otroka vpisujejo na šolo, kar pomeni, da so otroci o tem dnevu predčasno obveščeni in vedo, da jih čakamo tako strokovni delavci kot tudi nekateri učenci šole.

 

Zakaj je ta dan pomemben?

Zdi se nam pomembno, da preprečimo njihove morebitne strahove in vzpostavimo sodelovalen in partnerski odnos, saj bomo ne nazadnje skupaj preživeli celo šolsko leto.

 

Kako se otroci in starši na povabilo odzivajo?

Večina staršev in otrok se dneva dobrodošlice zelo rada udeleži. Dobijo občutek, da so dobrodošli in da se jih veselimo.

To je za nas zelo dragoceno, zato si želimo ta dan obdržati in ga tudi vsebinsko širiti. Staršem bi radi ponudili informacije o lokalnem okolju, vladnih in nevladnih organizacijah ter društvih, ki jim lahko pomagajo pri vključevanju otrok v novo okolje.
Osnovna šola Koper velja za enega od primerov dobre prakse pri vključevanju otrok priseljencev v šolo. Kako svoje izkušnje delite z drugimi?

Otroci priseljenci so pri nas že leta. Določene učne strategije smo začeli razvijati prav zaradi njih. Smiselno se nam je zdelo, da razmišljamo o tem, kako jim približati učenje jezika in kako jih vključiti v družbo.

Seveda nas o naših izkušnjah sprašujejo tudi v drugih šolah. Projekt Izzivi medkulturnega sobivanja nam daje priložnost, da jih prenašamo v druga okolja, tako šolam, ki sodelujejo v projektu, kot tudi zavodom, vrtcem in ostalim ustanovam, ki vanj niso vključene.

 

Predstavljajte si, da se v 7. razred vključi deklica iz Turčije. Kaj bi svetovali njeni učiteljici?

Zagotovo je to za učitelje lahko res velik izziv.

Priporočala bi jim, da pridobijo vsaj nekaj informacij o kulturi, od koder učenka prihaja. Če je mogoče, je dobro, da poizvejo tudi o njenem dosedanjem šolskem programu.

Vsekakor je ključen pogovor, ki ga učitelji opravimo z otrokom in njegovimi starši s pomočjo prevajalca. Tako prepoznamo, kakšno je otrokovo znanje, izvemo, katera so njegova najbolj močna področja, in razmislimo, kako nadaljevati z učenjem.

Otrok se bo po vpisu v šolo začel učiti slovensko in takrat bo lahko recimo učitelj matematike ali biologije že razmišljal, katero strokovno besedišče mu lahko predstavi v tej začetni fazi.

Učitelj bo nato spremljal njegov napredek s pomočjo individualnega načrta aktivnosti, ki ga je pripravil z učencem in njegovimi starši.

Tako lahko dosežemo rezultate.

 

Ali naj se torej tudi predmetni učitelj pozanima, kaj se je otrok že naučil pri, denimo, biologiji?

Seveda, to lahko stori z otrokovo pomočjo. Otrok lahko prinese v šolo svoj zvezek ali učbenik.

Večkrat je slišati, da so šolski programi neprimerljivi in da se otroci v drugih državah učijo drugače. Vendar lahko izhodiščno znanje otroka ugotovimo, tudi če ne poznamo jezika.

Mojca Jelen Madruša

Omenili ste pomoč prevajalca. Ali šola zanj poskrbi sama?

Moram reči, da si zelo pomagamo s prevajalci, to so lahko tudi starejši otroci ali njihovi starši. Včasih smo imeli v našem lokalnem okolju tudi kulturnega mediatorja.

Pogosto se celo zgodi, da starši sami poiščejo prevajalca, ko jim omenimo, da bi bilo smiselno, če bi prišli na informativni pogovor z učiteljem ali s šolsko svetovalno službo.

 

Ali je pri vključevanju razlika, če pride v razred otrok iz Turčije ali s Kosova?

Otrok je otrok, to večkrat rečem.

Metode, ki jih učitelji uporabljamo pri vključevanju, so enake za prav vse.

Učni jezik je zagotovo težak tako za učenca s Kosova kot za tistega iz Bosne ali Hrvaške, ki govori slovanski jezik, je pa poučevanje takrat, ko učenec in učitelj nimata stičnega jezika, večji izziv.

Naše izkušnje kažejo, da se otroci, ki prihajajo s Kosova in Turčije, nekoliko dlje časa učijo jezika. Treba jim je tudi dovoliti obdobje tišine, ko ne govorijo, pa ne zato, ker ne bi želeli, ampak ker enostavno nabirajo izkušnje z molkom, nekega dne pa kar spregovorijo.

Mojca Jelen Madruša

Ta proces je pri vsakem različen. Otrok ni tiho zato, ker ničesar ne zna, in tišina ne bi smela biti pokazatelj njegovega znanja oziroma neznanja.

Učitelji lahko septembra dobijo v razred več kot samo enega otroka, ki ne zna slovensko. Mnogi pravijo, da ne vedo, kaj naj v takem primeru naredijo. Kaj jim svetujete?

Zagotovo je treba otrokom najprej omogočiti učenje slovenščine.

Kadar otroci niso na tečaju slovenščine, pa mora vsak učitelj razmisliti, kaj jim lahko ponudi skozi svoj učni predmet.

Usposabljanja, ki jih pripravljamo za strokovne delavce v okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja, so primeri dobrih praks pri srečevanju z otroki priseljenci. Smiselno je, da vsak strokovni delavec pridobi tovrstna znanja.

Na spletni strani ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je na voljo predlog programa dela s priseljenci za področje predšolske vzgoje ter osnovnega in srednješolskega izobraževanja. V njem lahko vsak od strokovnih delavcev pridobi priporočila za delo.

Veliko primerov dobrih praks je objavljenih tudi na strani medkulturnost.si. Učitelji si lahko pomagajo s konkretnimi pripravami in učnimi gradivi o tem, kako začeti vključevati otroka iz nekega drugega jezikovnega okolja. Gradiv in usposabljanj je veliko.

 

Je strah učiteljev, ki pravijo, da niso usposobljeni za delo z otroki priseljenci, upravičen?

Vsak učitelj, ki je zaključil fakulteto, je pridobil znanja, ki ga pri delu z otroki, tudi priseljenci, lahko vodijo in usmerjajo. Tista, ki jih pogreša in za katera meni, da jih potrebuje, pa mora poiskati, pridobiti. To lahko stori na šoli, v vrtcu, med svojimi kolegi.

Mislim, da si velika večina učiteljev želi tovrstnih usposabljanj. Udeležujejo se jih tako v vrtcih kot v osnovnih in srednjih šolah. Kako pogosto in koliko strokovnih delavcev se lahko usposablja, pa je odvisno tudi od obsega usposabljanj in tega, kdaj jih organiziramo. Mislim, da smo pri tem na pravi poti.

Kateri pripomočki za navezovanje stika so se izkazali za posebej učinkovite?

Učitelj se lahko otrokom približa denimo s knjigo. V naši šolski knjižnici imamo kar nekaj dvojezičnih slikanic oziroma knjig v maternih jezikih otrok.

 

Ko otrok začuti, da je učitelj na njegovi strani in da mu želi dobro, se bo počutil varnega, tudi če nimata stičnega jezika; tudi če med njima ni komunikacije oziroma je ta zgolj neverbalna. Potem se bo otrok lažje počutil sprejetega in se bo pogosto tudi lažje učil.

Mojca Jelen Madruša

 

Če so učitelji kljub temu še vedno negotovi, se lahko obrnejo na vas?

Zagotovo. Vedno se učimo drug od drugega.

To še ne pomeni, da je naša praksa najboljša; morda je v enem okolju dobra in optimalna, v drugem okolju pa bo treba poiskati druge strategije.

 

V Osnovno šolo Koper se je že pred leti začelo vpisovati vse več otrok, ki niso znali slovensko.

Pred približno trinajstimi leti sem v razred dobila deklico s Kosova. Druga drugo sva nekako začutili, nisva pa mogli komunicirati zaradi jezikovne ovire. Deklica je rada prihajala v šolo, ampak kot učiteljica nisem bila zadovoljna s tem, kar sem ji nudila.

Razmišljala sem, kaj lahko za njo in njene starše storim. Zdelo se mi je, da je otrokom priseljencem res težko. Zato se mi je zdelo pomembno, da jim stopim naproti in da začnemo skupaj iskati pozitivne rešitve.

Tudi naš tedanji ravnatelj je imel podobno izkušnjo. Naletel je na fanta, ki je sedel na radiatorju. Prijazno ga je ogovoril in mu rekel, naj ne sedi na njem, ker je to zanj nevarno. Fant ga je najprej nemo gledal, nato pa, ko je ravnatelj nekoliko povzdignil glas, še preplašeno. Ravnatelj ni vedel, kaj je narobe, dokler mu niso njegovi prijatelja povedali, da ne prihaja iz Slovenije.

 

Ali učitelji znajo vstopiti v čevlje otroka, ki prihaja od drugod?

Tudi učitelji se med sabo razlikujemo.

Ko že imamo občutek, da nam je drugačnost samoumevna in da jo razumemo, lahko pri sebi zaznamo, da imamo še vedno pomisleke.

Ko pa pomislimo, kako bi bilo nam, če bi odšli v tujino, se zavemo, da bi tudi mi zase in za svoje otroke v drugem šolskem sistemu želeli vse najboljše. Tedaj smo mogoče pripravljeni narediti nekaj več.

Eno od deklic s Kosova sem prosila, naj se sprehodi med učitelji in jih nagovori v albanskem jeziku. Verjemite mi, da so bili odzivi učiteljev povsem taki kot reakcije otrok: nasmihanje, pogledi navzdol, strahovi.

 

Zakaj ste to predlagali?

Želela sem, da bi učitelji res začutili, kako je poslušati nerazumljiv jezik. Torej, da bi se vživeli v otroka, ki morda pet, šest ur dopoldne posluša slovenščino, a je ne razume.

***

Prispevke v seriji Za medkulturno sobivanje pripravljamo v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.