Sedemnajstletni Kirill Yakovenko je v Slovenijo prišel pred štirimi leti iz Donjecka v Ukrajini.
Tam danes živijo večinoma Rusi, nekoč pa so živeli tudi Ukrajinci.
V Donjecku je živel do osmega razreda. Potem se je na polotoku Krimu začela vojna in se kmalu razširila tudi na območje na zahodu države, kjer je živel Kirill.
Ljudje so normalno živeli ter hodili v šolo in v službo vse do 1. maja 2014, ko se je začelo streljanje.
Tisti dan sta bila z bratom Nazarjem v Kijevu, da bi z mamo tam preživela praznike.
»Drugega maja nas je poklicala babica in povedala, da je v Donjecku vojna. Še dobro, da sta šla, je rekla, ker so začeli streljati. Povedala je, da so uničili železniško postajo in da nihče ne more iz mesta.«
Donjeck pred vojno. Foto: Andrew Butko/Wikipedia
Njuna mama je že prej zapustila Ukrajino in iskala priložnost za boljše življenje v različnih evropskih državah. Tedaj je delala v Sloveniji, in ker se ji je ta zdela varna država, v kateri bi lahko živeli, so se odločili, da bodo poskusili dobiti vizo za Slovenijo. Prednost Slovenije pred, recimo, Italijo, je bila tudi, da je slovenščina slovanski jezik in kot tak podoben ukrajinskemu.
Kirill pravi, da bi se nekoč rad vrnil v Ukrajino, ki jo zelo pogreša, tako kot pogreša svoje prijatelje, s katerimi ima še vedno stike. A v Donjeck ne more, ker je to danes napol mrtvo mesto. Tudi šole, ki jo je tam obiskoval, ni več, saj so jo porušili v spopadih.
Dneve preživlja v šoli – je dijak drugega letnika Srednje tehniške šole Koper –, ob popoldnevih pa se druži s prijatelji in pomaga v domači gostilni.
Rad se spominja prijetnih trenutkov v Donjecku. S poukom so začenjali točno ob osmih. Odmori so bili daljši, kot so v Sloveniji, saj so trajali petnajst minut, glavni odmor pa je bil dolg celo eno uro.
S prijatelji so poslušali podobno glasbo, kot jo mladi v Sloveniji, le jugo rocka, torej glasbe iz držav nekdanje Jugoslavije, niso poznali. Tudi filmi so bili enaki, a so bili sinhronizirani v ukrajinščino.
Zdaj stike s svojo kulturo ohranja prek ruskega centra znanosti in kulture, v katerega zahajajo tudi Ukrajinci. Trikrat na teden obiskuje še ure petja pri ruski učiteljici v Ljubljani.
»V Kopru bodo priredili ukrajinski večer in takrat bodo predstavili narodne plese, hrano in obrede.«
Kirillova najljubša jed so vareniki. »Podobni so raviolom, le da so iz svežega testa. Lahko so slani ali sladki, moji najljubši pa so z gobami in krompirjem.«
Vareniki. Vir: Wikipedija.
Tradicionalne ukrajinske jedi vsebujejo veliko mesa, ki ga Kirill ne jé.
Kirill pravi, da je Ukrajina zelo velika in raznolika država, ki jo je težko primerjati s Slovenijo.
»Najlepše tam je, da so ljudje zelo odprti. Če kdo potrebuje pomoč, se lahko obrne na kogarkoli, tudi na ulici, in ta mu bo pomagal, če bo le mogel.«
Najbolj všeč mu je Kijev, glavno mesto Ukrajine. »To je zelo veliko mesto, kjer poleg Ukrajincev živijo številni drugi. V njem najdeš vse, kar si lahko zamisliš.«
V Sloveniji mu je všeč, ker je tu lepo, toda v Ukrajini je bilo njegovo življenje bolj pestro.
»Sem prilagodljiv. Moj brat se je vrnil v Ukrajino, jaz ostajam. Pomembno mi je predvsem, da imam prijatelje. In tukaj, v Kopru, jih imam,« pravi Kirill, ki bi rad bil slaščičar, ko bo velik, čeprav se je pri šolanju odločil za računalniško smer.
To mu bo vedno prišlo prav, kjerkoli že bo.
Slovarček
Dober dan: Dobrij djen
Hvala: Spasibo
Nasvidenje: Do svidanija
Ime mi je Kirill: Menja zovut Kirill
Viza je posebno dovoljenje za obisk države ali za to, da v njej lahko bivaš.