Dvojčka Prohor in Matvej Rjazanov sta v Slovenijo prišla pred dvema mesecema, januarja 2018.
Marca sta na mednarodnem boksarskem turnirju v Egerju na Madžarskem, ki se ga je udeležilo več kot 250 tekmovalcev iz vseh pomembnejših boksarskih držav, že osvojila najboljši rezultat za Slovenijo doslej.
V kategorijah do 49 oziroma 52 kilogramov sta se uvrstila v finale; od njiju sta bila boljša le kazahstanska tekmovalca. Kazahstan je pač boksarska velesila.
Šestnajstletna brata sta osnovno šolo dokončala v Varni v Bolgariji, kjer sta živela zadnja tri leta.
Zdaj obiskujeta prvi razred Gimnazije Celje – Center.
Rodila sta se leta 2001 v Volgogradu, mestu na jugu Rusije. Morda ga poznate iz učbenika za zgodovino? Nekoč se je imenoval Stalingrad in prav tam se je med drugo svetovno vojno odvijal eden najpomembnejših spopadov – bitka za Stalingrad.
»V središču mesta je zelo lepo, tam je veliko parkov in igrišč,« pripovedujeta brata.
»Fantje gredo po šoli radi na igrišče in dve, tri ure igrajo nogomet.« Nogomet je tam tudi sicer zelo priljubljen. Prav v tem mestu bo tudi naslednje svetovno prvenstvo.
Volgograjski otroci niso drugačni kot otroci drugje po svetu. Tako kot njihovi vrstniki berejo vse manj, vse redkeje hodijo v kino in filme raje gledajo doma, poslušajo rep in imajo radi enake jedi kot otroci drugje.
»Danes vse manj ljudi jé tradicionalno hrano. Morda je to posledica globalizacije tudi na tem področju. Midva imava sicer zelo rada pelmeni. To je tradicionalna jed, ki jo pripravijo tako, da mesne kroglice zavijejo v testo in skuhajo, nato pa postrežejo s krompirjem in zelenjavo,« pravita brata, ki pa se od vrstnikov vendarle vsaj v nečem razlikujeta. Kot otroka sta namreč zelo rada brala.
Še posebej blizu so jima bili pustolovski romani, denimo Robinson Crusoe ali Otroka kapitana Granta.
Zakaj boks? Zakaj Bolgarija in zdaj Slovenija? V bistvu je vse povezano.
V Volgogradu so se leta 2013 zgodili trije teroristični napadi. Zaradi njih se je njun oče odločil, da bodo zapustili Rusijo. Preselili so se v Varno v Bolgariji, kjer sta starša odprla trgovinici z ruskimi sladicami in izdelki, od tam pa sta zdaj prišla v Slovenijo.
Varno pogrešata, pravita. »Podnebje je drugačno kot v Volgogradu. V Volgogradu je pozimi zelo mrzlo, tudi do -25 stopinj Celzija. V Bolgariji je bolj toplo, pa še morje je tam,« pripovedujeta brata.
Zakaj sta zapustila Varno? Kaj ju je pripeljalo v Celje?
»Na turnirju sva spoznala trenerja, ki naju je povabil, da prideva trenirat v njegov boksarski klub.«
Malokdo izven boksarskih krogov to ve, ampak Celje je pomembna točka na boksarskem zemljevidu. V mestu deluje kar pet klubov.
»Preselila sva se, ker imava tukaj več priložnosti za treninge pa tudi za izobraževanje in za življenje,« pripovedujeta fanta.
Boksarja sta postala, ker so bile ulice Volgograda nevarne, že ko sta bila petletna dečka. Oče ju je vpisal v boksarski klub, da se bosta znala braniti, če bi ju kdo napadel.
»Danes oče pravi, da to ne bi bilo več potrebno. Lahko bi izbrala kakšen drug šport. Ampak oče tudi prizna, da si nikoli ni mislil, da bova v boksu dosegala take rezultate.«
Volgograda ne pogrešata, pogrešata pa dedka in babico, ki sta tam ostala. Skoraj vsak dan se pogovarjajo po Skypu.
Tudi prijateljev ne pogrešata.
»Prijatelje lahko dobiš povsod po svetu. Poleg tega te nekateri pozabijo, če nisi v stikih z njimi. V Sloveniji sva spoznala nove, v klubu in tudi v šoli,« pravita fanta, ki sta se v dveh mesecih naučila osnove slovenščine in ki sicer tekoče govorita angleško.
Bosta lahko v Sloveniji živela kot profesionalna boksarja? Nenazadnje je tudi najbolj znani boksar Dejan Zavec veliko treniral v tujini.
»Tega še ne veva, za zdaj imava možnost, da trenirava, kot želiva,« pravita.
Dejana Zavca še nista spoznala, vendar vesta, kdo je.
Morda pa ju bo že kmalu on želel spoznati.
Slovarček
Živjo: Privjet
Adijo: Paka
Hvala: Spasiba
Ime mi je: Minja zavut