Artiola Bajrami je v Slovenijo prišla s Kosova. To je država med Srbijo in Albanijo, Črno goro in Makedonijo. Nekoč je bilo del skupne države Jugoslavije.
V Slovenijo je prišla pred slabima dvema letoma, ko se je z mamo in sestro pridružila očetu.
Dvanajstletno dekle zdaj obiskuje šesti razred OŠ Matije Čopa v Kranju. V prostem času hodi v mladinski center Škrlovec, kjer se uči slovensko in sodeluje na različnih delavnicah. Če ji ostane še kaj časa, gre na sprehod s prijateljicami.
V Slovenijo je prišla, ker si je želela boljše življenje. Na Kosovu šole niso tako dobre, tudi učitelji niso tako dobri kot pri nas.
»V celi šoli je bilo eno samo stranišče. Naša šola je bila zelo visoka in če si bil v najvišjem nadstropju, kjer so bile učilnice, je bila pot do stranišča zelo dolga,« pripoveduje zgovorna deklica.
Kljub temu da je prve štiri razrede naredila v šoli, ki je bila manj kakovostna, se je Artiola veliko naučila, saj je od nekdaj rada brala. Med njenimi najljubšimi knjigami je Pika Nogavička.
In čeprav se v Sloveniji dobro počuti, pogreša svoj nekdanji dom. Tam sta ostala njena dedek in babica, strici in tete, bratranci in sestrične. Tam je imela tudi veliko prijateljic, s katerimi se je igrala skakanje čez elastiko, skrivalnice in se veliko lovila. Domotožje preganja tudi tako, da si skuha kakšno tradicionalno jed, na primer jajca s papriko.
Na Kosovem radi jedo meso in ne hodijo na solate kot Slovenci, opisuje razlike med državama Artiola, ki ima sama najraje golaž.
V tolažbo ji je, da je v dveh letih spoznala nove prijateljice. Z njimi se igra Pepčka, odbojko, ki jo je nekoč trenirala, in celo nogomet. Prav ta je v njeni nekdanji domovini najbolj priljubljen šport.
»Ko se bom naučila slovensko, bom spet začela s treningi,« si je obljubila Artiola, ki je sicer zelo stroga do sebe in svojega znanja. Rada bi bila pravnica, ker jo boli, ko vidi, da se ljudem okoli nje dogaja krivica.
Kosovo, kjer živi približno dva milijona ljudi, med njimi zelo veliko mladih, velja za drugo najrevnejšo državo v Evropi, v kateri celo dostop do pitne vode ni vedno vsakomur zagotovljen.
Tudi če otroci končajo šolanje, nimajo veliko priložnosti, da bi dobili službo. Če bi Artiola ostala na Kosovu, tudi ona najbrž ne bi dobila zaposlitve, ker je brezposelnost v državi zelo velika.
Mnogi zato iščejo priložnost v različnih evropskih državah.
Tudi Artiola ne ve, če bo ostala v Sloveniji, saj bi njeni starši radi odšli v Nemčijo, kjer živi njena teta in drugi sorodniki.
Sama si želi, da bi ostali, saj ji je v Kranju zelo všeč. Tu bi, kot pravi, živela do konca svojega življenja.
Slovarček
Dober dan: Mirdita.
Na svidenje: Ditenemir.
Hvala: Faleminderit.