V sodelovanju s Časorisom in novinarko Sonjo Merljak Zdovc bomo začeli z mesečno objavo Zgodb otrok sveta.
Vabljeni k branju prve zgodbe!
Afganistanska glasba, slovenski filmi
Afganistanec Erfan je star petnajst let. V Slovenijo je prišel iz Irana.
Na dolgo pot je šel z bratrancem. Najprej sta odpotovala v Turčijo, od tam naprej v Grčijo. Nato sta prepotovala Makedonijo, Srbijo in Hrvaško in nazadnje prispela v Slovenijo.
Njuna družina je morala za njuno pot v Evropo plačati veliko denarja. S starši in mlajšima bratoma se zdaj pogovarja po telefonu. Pravijo mu, naj ga ne skrbi zanje, da so v redu.
Tudi on je v redu. V Sloveniji hodi v šolo in sanja, da bo zdravnik. Ali pa krojač.
Prvih osem mesecev je preživel v Kopru. »To je zelo lepo mesto,« pove z nasmeškom. »Tam je morje.«
Njegova družina je morala zapustiti Afganistan, ko je imel eno leto. »Mi smo Hazari in drugi ljudje nas ne marajo. Nočejo, da živimo v Afganistanu,« pripoveduje.
Čeprav so Hazari Perzijci, tako kot drugi prebivalci Irana, v Iranu ne marajo tistih, ki so v njihovo državo prišli iz Afganistana. »Ne vem, zakaj. Mene je en velik fant napadel z nožem. Takrat sem rekel, da nočem več živeti v Iranu.«
Irančani jim nočejo dati dokumentov. Tisti, ki nimajo dokumentov, pa ne morejo hoditi v šolo.
V Postojni posluša afganistansko glasbo, a bere slovenske knjige in gleda slovenske filme. »Moram se učiti jezika,« pojasnjuje.
Govori jezik, ki se mu reče dari. V Afganistanu govorijo tudi paštunsko, a tega ne zna.
Zna pa pripraviti afganistanske jedi. Najbolj značilna jed je bolani. »Naredimo testo kot za pico, nato vanj damo krompir in peteršilj, zvijemo kot sendvič in pečemo v sončničnem olju. Na koncu pojemo z jogurtom in kečapom.«
Erfan je odličen šahist in risar, zna pa tudi dobro šivati. To se je naučil v Iranu. Ne mara nogometa, ker si je kot golman zlomil prst. V Sloveniji se je naučil še igrati košarko, obiskuje tudi karate.
»Tu imam prijatelje v šoli. Vsi so prijazni. Če česa ne razumem, mi razložijo.«
Tudi v Iranu je hodil v šolo, a tista ni bila, kot je slovenska. Afganistanski otroci brez dokumentov so lahko v šolo hodili le tri leta in učil jih je kdorkoli, ki je pač nekaj dobro znal. »Tukaj mi je v šoli najbolj všeč matematika. V Iranu se je nisem učil, zdaj mi gre zelo dobro. Tudi fizika. Zgodovina pa je zame zelo težka, naučiti se moram veliko besed.«
Prihodnje leto bo ponavljal deveti razred, da bo njegova slovenščina še boljša, nato pa bo morda šel v gimnazijo.
»Rad bi ostal v Sloveniji, ker se tukaj dobro počutim in ker lahko hodim v šolo.«
Slovarček
Loftaan: Prosim.
Tashakor: Hvala.
Salaam: Živjo.