Nikita Khabirov obiskuje šesti razred Osnovne šole Hinka Smrekarja v Ljubljani.
V Slovenijo je prišel s Kamčatke. To je ruski polotok na Daljnem vzhodu, kjer je veliko gejzirjev in vulkanov.
»Tam je zelo mrzlo,« pripoveduje Nikita. »Pozimi je okoli minus dvajset stopinj Celzija, poleti pa se redko kdaj segreje na plus petindvajset stopinj. Zime so zelo dolge, trajajo od septembra, včasih celo že od avgusta pa vse do maja.«
Mraz in zima nista razlog, da se je njegova družina preselila v Slovenijo. Tudi kriza, ki je doletela Kamčatko tako kot številne druge predele sveta, ne. Prišli so, ker so želeli spremeniti slog življenja in zaradi očetove službe.
Nikita pravi, da v Sloveniji malo pogreša Kamčatko. Tam ima prijatelje, ki jih vsako poletje obišče. Z njimi je veliko igral nogomet, saj imajo v mestu Petropavlovsk-Kamčatski, kjer je živel, veliko nogometno igrišče z umetno travo.
»To je najbolj priljubljen šport na Kamčatki, sledi košarka,« pojasnjuje Nikita.
Petropavlovsk-Kamčatski je upravno, industrijsko, znanstveno in kulturno središče polotoka. Mesto, veliko kot Ljubljana, leži ob morju, ki pa je premrzlo za kopanje. Obdano je z vulkani, ki so pod zaščito organizacije Unesco. Na enega od njih – visok je skoraj kot Triglav, a je malo bolj položen –, se je lansko poletje vzpel tudi Nikita. »Prišel sem skoraj do vrha. Kakšnih petdeset metrov nižje sem omagal, ker je bilo preveč mrzlo in nisem mogel naprej.«
Nikitovo življenje na Kamčatki je bilo podobno življenju v Sloveniji. »Še hrana je podobna, tudi tam smo jedli špagete in makarone. Značilna ruska jed, ki smo jo prinesli s sabo, pa je boršč. To je juha iz rdeče pese, krompirja in mesa, ki jo pripravljamo tudi v Ljubljani,« pravi Nikita.
V njegovem razredu na Kamčatki je bilo nekaj manj učencev, kot jih je v Ljubljani, okoli dvajset, a šola je bila približno enako velika. Tudi tam so mlajši otroci prebirali Rdečo kapico in pravljico o treh prašičkih, malo večji otroci pa poslušali rep. Fantje so igrali nogomet, punce pa so posedale ob igrišču, gledale fante ali buljile v zaslone pametnih telefonov in klepetale.
Lepo mu je v Sloveniji, lepo mu je bilo tudi na Kamčatki. »V Sloveniji mi je najbolj všeč, da so ljudje prijazni, tako kot na Kamčatki, in da se radi družijo in pomagajo.«
Tudi v ljubljanski šoli ima veliko prijateljev, s katerimi se ob popoldnevih druži na šolskem igrišču. Kadar ni z njimi, doma bere. Zase v ruščini, da je ne pozabi, za šolo v slovenščini. Najraje bere članke o različnih zanimivostih in o živalih, denimo v reviji National Geographic.
Veliko časa namenja tudi športu. Lani je treniral nogomet, a je moral za nekaj časa s treningi prekiniti. Sedaj plava in upa, da se bo prihodnje leto spet lahko posvetil nogometu. Ta je vendarle najbolj priljubljen šport v Sloveniji in na Kamčatki.
Slovarček
Dober dan: Zdravstvujte
Nasvidenje: Do svidanja
Hvala: Spasiba
Ime mi je Nikita: Menja zovut Nikita