Vsi včasih potrebujemo pomoč. Čisto vsi. Čeprav je včasih težko prositi zanjo. A jo potrebujemo, da bi bolj uspešno upravljali s stresom, bili zdravi, da bi se počutili varno in da bi poskrbeli za dobrobit nas ter naših družinskih članov, prijateljev. O pomenu nudenja in iskanja pomoči smo se 27. 5. pogovarjali na 5. modulu usposabljanja Krepimo družine.
Nekateri to, da morajo nekoga prositi za pomoč, povezujejo s šibkostjo, z neuspehom. Če nudenje pomoči povežemo z neuspehom, bomo težko prosili za pomoč in morda tudi druge nevede obsojali, ko bodo za pomoč prosili nas. To, kako vidimo družine, pogosto določa, kako delamo z njimi. Če nanje gledamo kot da jim ni uspelo, se bomo do njih obnašali drugače kot če se osredotočimo na njihova močna področja in razmišljamo, kako lahko pripomoremo, da jim bo šlo še bolje. Tudi zato je pomembno, da razmislimo o svojem odnosu do prejemanja in nudenja pomoči ter tudi o odnosu do družin, s katerimi delamo.
Vrtec predstavlja vhod za konkretno podporo in pomoč družinam v kriznih časih. To je še posebej pomembno za priseljenske družine, ki pogosto v novem okolju še nimajo (močne) socialne mreže in jim vrtec lahko predstavlja edini dostop do storitev, informacij, ne le s področja vzgoje in izobraževanja, ampak tudi glede socialnih, zdravstvenih storitev ipd. Vrtec zagotavlja varno, spodbudno, predvidljivo okolje za otroke in tudi staršem omogoča, da se vsak dan srečujejo in pogovarjajo z zaposlenimi in s pomočjo različnih aktivnosti, ki jih organizirajo v vrtcu, navezujejo stike z drugimi družinami.
Kako lahko v vrtcu pomagamo premostiti prepreke med storitvami in družinami?
- Raziščimo/vprašajmo, kam (do katerih programov, storitev, organizacij) lahko usmerimo/pošljemo nekoga, če je napotitev potrebna in posodabljajmo informacije o storitvah (npr. telefonske številke organizacij, zavodov, ki so lahko v pomoč družinam).
- Razmislimo tudi, koga v teh organizacijah poznamo, na koga konkretno se lahko obrnemo, s kom lahko še navežemo stik oz. koga, ki bi nas povezal z njimi, poznamo.
- Več konkretnih informacij o oblikah podpore, pomoči, programih in storitvah bomo imeli, lažje bomo družinam pojasnili, kaj nudijo in zakaj bi bile koristne za njih.
- Kjerkoli je to mogoče, poskrbimo za „mehak prehod“ k osebi, ki bo morda lahko pomagala staršu/družini. Ni vedno dovolj, da staršem damo telefonsko številko in jim rečemo, naj pokličejo. Nekateri bodo poklicali, drugi ne. Prehod je pogosto lažji, če pokličemo v ustanovo, organizacijo in napovemo, kdo bo prišel.
- Razmislimo o vlogi, ki jo kultura igra pri kateri koli napotitvi, ki jo izvedemo. Npr. ali lahko v organizaciji, kamor želimo napotiti družino, zagotovijo koga, ki bo tolmačil/prevajal staršem, ki še ne znajo dobro slovensko.
Hvala izvajalki Pat Stanislaski za njene bogate izkušnje, anekdote in zabavne aktivnosti ter vsem udeleženkam in udeležencu za prijetno druženje na daljavo.
Usposabljanje smo pripravili v okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
Vir
Stanislaski, P. (2021). Krepimo družine [Neobjavljena predstavitev PPT].