V letošnjem letu sem se imela priložnost spoznati z delom in poučevanjem otrok priseljencev. Na začetku si nisem mislila, da mi bo ponudilo toliko izzivov in novih izkušenj, vendar sem danes hvaležna prav za vsako izmed njih.

V januarju so na Osnovno šolo Leskovec pri Krškem prišli štirje novi učenci, trije so bili bratje in sestre, četrti učenec pa je prišel na šolo sam. Vsi so že ob prihodu znali govoriti angleško in albansko. Ob prihodu sem sklenila, da bomo skupaj nadaljevali z začetnim tečajem slovenščine, kamor sem v nadaljevanju, po dogovoru z učitelji in vodstvom, vključila še dva učenca, ki sta v Slovenijo prišla nekaj mesecev prej. Spomnim se, da so se trije učenci, ki so prihajali iz iste družine, našemu vzgojno-izobraževalnemu sistemu prilagodili brez težav, medtem ko jih je imel učenec, ki je na šolo prišel sam, nekaj več. Vključen je bil v 2. razred. Njegov prvi dan je bil organiziran tako, da so mu učiteljica in vsi učenci ter učenke pripravili dobrodošlico. Sošolki, ki prav tako prihajata s Kosova, sta mu zapeli pesmico v domačem jeziku. Kljub vsej dobrodošlici, sprejetju, pomoči, je učenec doživljal stisko, pritisk, bilo ga je strah. Prvi dan ga nisem povabila ven iz razreda, saj se mi je zdelo, da je pomembno, da preživi nekaj časa s svojimi učitelji in sošolci. Drugi dan pa sem načrtovala individualno delo z njim. Povabila sem ga iz razreda, se z njim spoznala in mu razkazala šolo. Spomnim se njegovega pogleda in strahu v očeh. Pozdravila sem ga v albanskem jeziku. Miremengjes Omar, si jeni? Une jam Nuša. Takrat je strah v njegovih očeh izginil in na obrazu se je pojavil nasmešek. Odgovoril mi je po albansko in me vprašal, če znam govoriti njegov jezik. Žal sem morala odkimati, saj je bilo to vse, kar sem se do takrat uspela naučiti v albanščini. Učenec ni bil razočaran, ampak se je vidno sprostil. Lahko bi rekla, da sva vzpostavila odnos, ki je pomembno vplival na najino nadaljnje delo. Najprej sem ga popeljala v učilnico, kjer izvajam začetni tečaj slovenščine. Že na začetku leta smo z učenci na nadaljevalnem tečaju naredili nekaj plakatov v albanščini, z osnovnimi besedami, živalmi, abecedo in s pozdravi. Zraven pa sem prilepila tudi zastavo Kosova in Slovenije. Tudi ob pogledu na zastavo njegove države se je učenec nasmehnil. In tako je začel veliko govoriti. Pogovarjala sva se v angleščini, saj sem imela to srečo, da jo je znal. Pomislila sem, kako malo je potrebno, da se učenec začne ob tebi počutiti sprejetega. Nekaj besed v njegovem jeziku, sočutje in občutek, da si ga sprejel kot učenca.

Včasih se potrudim postaviti v vlogo učenca, ki se vključi v naš vzgojno-izobraževalni sistem čisto na novo. Kakšne pritiske doživlja v sebi, kakšno stisko občuti. To mi pomaga pri temu, da mu poskušam zagotoviti sproščeno in sprejeto vzdušje, kjer lahko dobi občutek, da so vsi otroci enaki, ne glede na kulturo, jezik in državo, od koder prihajajo. Učitelji se velikokrat ne zavedajo, kaj vse tak otrok občuti. Sprva mora zapustiti svoj dom, svojo državo, svojo šolo, kjer se je že počutil varnega, svoje sošolce in vstopiti v nov svet, v novo šolo, zopet na novo spoznati sošolce in učitelje. Zavedam se in verjamem, da je teh pritiskov zelo veliko in tu je najbolj pomembna vloga učitelja ter drugih strokovnih delavcev, da ponudimo otroku občutek varnosti in sprejetosti. Vižintin (2013: 96) povzema ugotovitev Franca Strmčnika (2003), ki pravi, da je učitelj tisti, ki učne cilje, vsebino in tehnologijo prilagaja učencem, neposredno odloča o učnem procesu in zanj odgovarja. Pravi, da mora učitelj znanje iz učnih in pedagoških predmetov poglabljati, širiti in dopolnjevati, pri svojem delu mora biti inovativen, ustvarjalen in kritičen, saj je od njega odvisna kakovost pouka. Menim, da je učiteljeva naloga tudi vseživljenjsko učenje, udeležba na različnih izobraževanjih in usposabljanjih, saj se tako učimo in srečujemo z aktualno tematiko. Na različnih usposabljanjih, ki v zadnjih časih nastajajo v sklopu različnih projektov, namenjenih vključitvi in premagovanju strahu pri vključitvi učencev priseljencev, se učimo, kako teorijo povezati v prakso in kako ob sprejemu učenca priseljenca ravnati. Vsak učitelj bi moral poskrbeti za vseživljenjsko učenje na vseh področjih vzgoje in izobraževanja.

Menim, da se lahko od vsakega otroka in posameznika nekaj naučimo in da je vsak svojevrsten. Ponuditi mu moramo možnost, da ga spoznamo, da nam zaupa. Svojo sprejetost, odprtost in empatijo moramo prenesti še na druge otroke v razredu, saj bodo oni posnemali nas. Veliko razprav poudarja prav pedagoško vlogo učitelja, ki ima priprepoznavanju in razumevanju različnih stisk otrok vključno vlogo, saj jim mora nuditi ustrezno podporo in poskrbeti, da med otroki ne dela razlik. Vižintin (2013: 82) povzema trditev Plavšak Krajnc (2008: 55), ki meni, da bi morala šola poleg ključnih dejstev o normah glede človekovih pravic in mehanizmih za njihovo zaščito, spodbujati tudi vrednote, kot so spoštovanje drugih, nediskriminacija, enakost spolov in demokratična načela. Zakoni in učni načrti za vključevanje priseljencev se spreminjajo v skladu z aktualnim dogajanjem, na različnih projektih nastaja tudi veliko usposabljanj, konkretnih delavnic, ki so namenjene prav spodbujanju prijaznosti v vzgojnem procesu, spoštovanju drugačnosti, empatiji do drugega in boljši povezanosti v odnosih pri pouku. Menim, da bi se morali učitelji in vzgojitelji v čim večji meri udeleževati usposabljanj, kjer lahko dostopamo do takšnih informacij, vsekakor pa bi bilo dobrodošlo, da se tovrstne tematike in delavnice vse bolj vpeljuje v šolo in vrtec.

Poudarila bi tudi pomembno vlogo sodelovanja med matično šolo, ki jo učenec obiskuje, starši učenca in prevajalko v njihovem maternem jeziku. Starši učencev priseljencev se običajnih govorilnih ur ne udeležujejo v veliki meri, saj imajo težave pri komuniciranju v slovenskem jeziku, zato je pomembno, da jim s strani šole in zavoda, ki ga njihov otrok obiskuje, omogočimo možnost prevajanja in komuniciranja v njihovem jeziku. Menim, da starši tako občutijo, da so slišani, da so tudi oni za nas enaki. Tovrstno prakso že nekaj let izvajamo na Osnovni šoli Leskovec pri Krškem, kjer enkrat mesečno potekajo govorilne ure za starše otrok iz albanskih družin. Pri tem je pomembna vloga razrednika oz. razredničarke učenca priseljenca, ki prepozna stiske in težave, jih zna empatično in na primeren način predstaviti staršem in vloga prevajalca v njihovem maternem jeziku, ki na podoben način vsebino posreduje staršem. Starši so z govorilnimi urami v našem okolju zelo zadovoljni, občutiti je njihovo hvaležnost in trud, ki ga vložimo strokovni delavci šole.

V zadnjih letih je na področju vključitve priseljencev v naš vzgojno izobraževalni sistem v sklopu projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja« in Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik nastalo že veliko literature, člankov, razprav, gradiva ipd. Menim, da je ob gradivu, ki je učiteljem na voljo pri vključevanju učencev v vzgojno-izobraževalni sistem, potrebno spodbujati in krepiti prav empatijo, sprejemanje in spoštovanje, kar pa ga lahko vsi strokovni delavci dobijo skozi vseživljenjska usposabljanja in svoja lastna izobraževanja v vseh letih svoje zaposlitve.

 

Viri in literatura:

Vižintin, Marijanca Ajša, 2013. Vključevanje otrok priseljencev prve generacije in medkulturni dialog v slovenski osnovni šoli. Univerza v Ljubljani: Pedagoška fakulteta, doktorska disertacija.

 

Avtorica:

Nuša Simončič, multiplikatorka na OŠ Leskovec pri Krškem

 

Prispevek je nastal v okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja, ki ga sofinancirata Repubilka Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.