»Ljudje smo se od nekdaj selili in vedno se bomo,« pravi dr. Marijanca Ajša Vižintin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU.Kljub temu razprave o priseljencih in migracijah spremljajo številni miti.
Pogosto je denimo slišati, da je v Sloveniji veliko beguncev, čeprav je precej več ekonomskih migrantov.
Drugi mit je, da se priseljenci nočejo učiti slovensko. A učenje jezika je proces, ki traja leta, poudarja znanstvenica, ki raziskuje vključevanje otrok priseljencev v šolo in širšo družbo.
Tretji mit je, da država ničesar ne stori za njihovo vključevanje.
Ali ta mit drži? Kaj se dogaja na tem področju?
»Od leta 2008 imamo pravilnik, ki otrokom priseljencem omogoča dve leti prilagojenega preverjanja in ocenjevanja znanja v osnovni šoli. V srednjih šolah imajo dijaki, ki so se priselili v Slovenijo, od 1. 9. 2018 v prvem polletju obvezne tečaje slovenščine v strnjeni obliki.
Šole pripravijo tudi individualni program oziroma osebni izobraževalni načrt, tu so še didaktična gradiva za učenje slovenščine, ki so namenjena priseljencem različne starosti.
Država financira tudi dva velika petletna projekta. Projekt Le z drugimi smo izvajamo na ZRC SAZU v sodelovanju s pedagoškim inštitutom. Za pedagoške kolektive smo pripravili pet šestnajsturnih seminarjev, ki so jim na voljo brezplačno.
Drugega, to je Izzivi medkulturnega sobivanja (v okviru tega projekta je nastal tudi ta intervju, op. p.), izvajajo v ISA institutu v sodelovanju z OŠ Koper. Pred desetimi leti vsega tega ni bilo.«
Kako se šole odzivajo na ponudbo vsebin?
Najbolj priljubljena seminarja sta Ničelna toleranca do nasilja in Spoštljiva komunikacija. Radi imajo tudi seminar Izzivi sodobne družbe. Večina šol meni, da se te teme dotikajo celotnega kolektiva.
Težje je pri seminarjih, ki se osredotočata predvsem na vključevanje priseljencev, to sta Medkulturni odnosi in integracija in Živeti raznolikost: vključevanje priseljencev, slovenščina in medkulturni dialog. Tu se pogosto soočamo z mnenjem, da to ni stvar kolektiva, ampak predvsem slovenistike in svetovalne službe.
Ogromno energije porabimo, ko poskušamo razložiti, da je vključevanje stvar celotnega kolektiva in proces, ki traja več let.
Vsak učitelj nanj vpliva z znanjem, ki ga pridobiva, z odnosom, ki ga ima do otrok priseljencev, z dejavnostmi, ki jih izvaja med učnimi urami.
Kako lahko učitelji različnih predmetov sodelujejo pri vključevanju?
Pri biologiji lahko otrok, ki že zna jezik in se počuti dovolj suverenega, predstavi rastlinstvo in živalstvo svoje države.
Pri pouku jezika lahko predstavi svojega najljubšega pesnika.
Pri športni vzgoji se lahko pogovorijo o življenjski zgodbi uspešnega športnika, športnice, ki se je priselil v Slovenijo, ali Slovenca, Slovenke, ki je odšel v tujino.
Slovenci pravzaprav odhajamo že vrsto let. Že iz povesti Miška Kranjca so znane zgodbe o izseljencih iz Prekmurja.
Slovenci smo ves čas ekonomski migranti.
Od leta 2010 do leta 2017 se je izselilo od 14 do 18 tisoč ljudi in prav toliko se jih je tudi k nam priselilo.
Ljudje prihajajo in odhajajo. V Sloveniji je še vedno bolje kot v večini držav na svetu in še vedno je naša najnižja zagotovljena plača za nekoga sanjska.
Mi gremo v tujino, ker želimo višjo plačo. Drugi pridejo k nam, ker želijo višjo plačo.
Nemci iz enakih razlogov odhajajo v Avstrijo, Švico ali na Norveško. Tudi oni hočejo višjo plačo.
Kdo se priseljuje k nam?
Največ je ekonomskih migrantov, beguncev je zelo malo. Ekonomski migranti prihajajo predvsem iz držav naslednic nekdanje Jugoslavije, največ iz Bosne in Hercegovine in s Kosova. Begunci pa prihajajo iz Sirije, Eritreje, Afganistana, Irana, Iraka.
Od leta 1995 do 2015 smo imeli slabih 20 tisoč prošenj za mednarodno zaščito. Dobilo jo je manj kot 400 ljudi.
V letu 2016 je bilo vloženih 1308 prošenj, 170 prosilcev je pridobilo mednarodno zaščito.
To ne pomeni, da so bili vsi zavrnjeni, mnogi, ki pri nas oddajo prošnjo, odidejo drugam, ker Slovenija ni njihova ciljna država, ker so postopki predolgi ali ker drugje dobijo višje nadomestilo.
V Nemčiji dobijo 330 evrov, v Sloveniji pa 18 evrov na mesec na družinskega člana.
Ko čakaš v azilnem domu na odločbo, 9 mesecev ne smeš delati. Če potem še vedno nimaš odločbe, se lahko prijaviš na zavod za zaposlovanje, ampak dobiti delo, če si prosilec za mednarodno zaščito, ni preprosto.
Pogosto se soočajo z diskriminacijo, tudi pri namestitvah. Tudi če so že pridobili mednarodno zaščito, jih stanodajalci pogosto zavrnejo.
Omenili ste, da se šole zelo razlikujejo med seboj. V katerih regijah je več zanimanja za vaše seminarje in kje ga je manj?
Naših pet seminarjev smo od leta 2016 do maja 2019 izvedli 158-krat v 70 krajih po Sloveniji in v zamejstvu, poslušalo nas je več kot 5.500 pedagoških delavk, delavcev.
Kaj pa na celjskem in velenjskem območju? Od tam prihajajo informacije, da se v šole pogosto hkrati vključi veliko otrok, ki ne znajo slovensko.
Seveda ne znajo, ker imamo pri nas sistem takojšnje vključitve.
Takoj ko je otrok vpisan v šolo, gre k pouku.
Na nekaterih šolah preizkušajo različne oblike podpornih dejavnosti, ki so jih razvili v okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja.
Med njimi so denimo intenzivni tečaji slovenščine, ki trajajo dva do tri mesece. Otroci so vsak dan prvi dve šolski uri pri pouku slovenščine, nato se vključijo k vrstnikom.
V svoji knjigi Medkulturna vzgoja in izobraževanje: vključevanje otrok priseljencev sicer priporočam, da naj takšen tečaj traja najmanj pol leta. Učenje jezika je proces, ki traja tri do pet let, da osvojimo osnovno raven, in sedem do osem let za višjo raven.
Ko otroci pridejo v šolo, potrebujejo različne oblike podpore pri vključevanju, osnovna je učenje jezika, v katerem poteka pouk. Tudi otrokom ni preprosto, ko morajo vstopiti v razred, kjer nikogar ne poznajo, in ob tem ne znajo reči niti, na primer, »Živjo, jaz sem Alma«.
Zato so ti intenzivni tečaji jezika tako pomembni. Upam, da jih bo ministrstvo podprlo in financiralo in da bodo trajali vsaj pol leta.
Na šolah tudi opozarjajo, da včasih težko vzpostavijo stik s starši. Mnoge matere ne znajo slovensko in so otroci njihovi prevajalci.
Nekatere matere delajo, druge ne. Tiste, ki delajo, se lažje naučijo slovensko, saj jezik uporabljajo v vsakdanjem okolju.
Priseljenci, ki živijo pri nas eno leto in imajo dovoljenje za bivanje še za eno leto, imajo pravico do brezplačnega tečaja slovenščine, če prihajajo iz tako imenovanih tretjih držav. Torej ne iz Evropske unije, ampak recimo z Balkana.
Te tečaje izvajajo v večjih mestih, ko se nabere dovolj slušateljev. Njihovi izvajalci se morajo prijavljati na razpise ministrstva za notranje zadeve. Zdaj se zato dogaja, da jih izvaja tisti, ki odda najugodnejšo ponudbo.
Bolje bi bilo, če bi jih izvajale lokalne ljudske univerze, ki bi tako postale središče vseživljenjskega učenja tudi za tujce. Lahko bi jim ponudili še tečaj računalništva ali anglečine.
Vprašali bi jih, katero šolo imajo narejeno, in jim predstavili možnosti dodatnega usposabljanja. Morda bi bila katera od teh udeleženk tečaja rada trgovka? Šivilja? Šla študirat ekonomijo?
V Ljubljani so na Cenetu Štuparju albansko govorečim materam denimo ponudili osnovni tečaj slovenščine. Ko so ga končale, so rekle, da bi rade s tečajem nadaljevale, zato so se prijavili na še en razpis, našla so se dodatna sredstva, in lahko so organizirali nadaljevalni tečaj. Nekatere so se potem udeležile še srednješolskih programov za odrasle.
So pa potem gospe povedale, da niso imele možnosti, da bi vadile svoje znanje. Ena gospa mi je denimo razlagala, da je želela poklepetati s sosedo. Voščila ji je dober dan, soseda ji je odvrnila dober dan, a potem je že hitela naprej.
Prav zato je za učenje jezika najbolje, če hodijo v službo. Tam ga uporabljajo v živem okolju.
Kako koristno je, če v zdravstvenem domu zaposlijo denimo zdravnika, ki zna recimo albansko?
Če je v skupnosti veliko ljudi iz ene jezikovne skupine, je smiselno zaposliti človeka, ki zna ta jezik in ob tem govori še slovensko.
V Gradcu imajo denimo na upravni enoti en dan na teden informacije v slovenščini, ostale dni pa še v drugih jezikih.
Tudi v Sloveniji bi lahko po upravnih enotah uvedli ta sistem. Saj vendar želimo, da ljudje pridejo do informacij!
Na filozofski fakulteti so pred leti izdali večjezične zdravstvene priročnike. Ko človek pride k zdravniku, je že dobro, da zna povedati, kaj ga boli.
Zakaj se dogaja, da je v nekaterih skupnostih veliko ljudi iz ene jezikovne skupine ali da ponekod pogosteje v šolo vstopajo večje skupine otrok, ki ne znajo jezika?
Republika Slovenija ima sprejeto ekonomsko strategijo in na podlagi potreb na trgu dela izdaja delovna dovoljenja.
Ljudje s Kosova ne morejo delati v Sloveniji brez delovnega dovoljenja. K nam pridejo, ker jih je nekdo povabil.
Običajno najprej pride oče. Pride za tri do pet let v upanju, da bo zaslužil dovolj za vrnitev domov. Ali pa, da bodo razmere doma boljše in se bo lahko vrnil. In ko se to ne zgodi, čez čas začne pogrešati družino, ki se mu nato pridruži.
Bi bilo možno, da bi nekdo za te delavce izdajal fiktivna delovna dovoljenja?
Možno je, da občasno pride do zlorab. Ampak največ ljudi pride, ko jih potrebujejo v tovarnah, v proizvodnji.
Za temi prihodi stojijo meddržavni sporazumi. Slovenija je nedavno sklenila sporazum s Srbijo. Kmalu lahko zato pričakujemo več ljudi iz te države, čez nekaj let pa njihove otroke v šolah, saj bo prihajalo do združevanja družin.
Ko sem bila nedavno v Banjaluki, je bil tam ravno sejem slovenskega gospodarstva. Slovenski podjetniki so načrtno promovirali svoja podjetja in iskali delavce. Jumbo plakati, ki sem jih videla, so bili enaki tistim, ki v Mariboru in na Ptuju vabijo Slovence na delo v Avstrijo.
Za sobivanje je ključnega pomena, da se znamo vživeti v kožo drug drugega. Kako lahko to storimo?
Meni najbolj pomaga pogovor. Pogovarjam se z otroki, s starši.
Otroci mi razlagajo, da jim je bilo neskončno hudo, ko so se priselili, tudi če so bili ljudje z njimi zelo prijazni.
In čeprav so samo kimali in govorili, ja, ja, dejansko na začetku niso ničesar razumeli.
Nekateri so cele popoldneve jokali. Starši jim niso znali in niso mogli pomagati. Lahko so jih samo objeli in jim govorili, da bo sčasoma lažje.
Vključevanje je, kot rečeno, proces ki traja. Mnogim je na začetku res hudo.
Ampak starši se ponavadi odselijo zato, da bo njihovim otrokom bolje.
Ja, največkrat odidejo, da bi otrokom omogočili boljše življenje in boljše možnosti, kot so jih imeli oni.
Katera znana osebnost, ki je prišla ali odšla, nam je po vašem lahko za zgled?
Najbolj se me dotaknejo zgodbe pisateljev.
Dr. Lidija Dimkovska je prišla iz Makedonije. Z dr. Janjo Žitnik Serafin sta odkrili, da pri nas deluje 120 priseljenskih ali manjšinskih avtorjev, ki pišejo v svojem in ali pa tudi v slovenskem jeziku. Lidija Dimkovska je kasneje izdala prvo antologijo slovenske priseljenske in manjšinske književnosti Iz jezika v jezik.
Učiteljem vedno rečem, naj se pri medkulturnih učnih urah ne posvečajo samo kulinariki in folklori, ampak jih spodbujam, da predstavijo tudi pisatelje, športnike, znanstvenike, medicinske sestre, zobozdravnike, učitelje, igralce. K nam prihajajo ali od nas odhajajo zelo različni ljudje zelo različnih poklicev.
***
Intervju je nastal v sodelovanju s Časorisom v okviru promocijskih aktivnosti za spodbujanje in krepitev strpnosti, odprtosti za raznolikost in pozitivnih stališč do medkulturnosti.
Avtorica: Sonja Merljak Zdovc
Snemanje in montaža: Anže Sobočan
Članek je pripravljen v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.