Vsako leto v projektu beležimo povečano število priseljenk, ki se udeležijo učenja slovenščine kot tujega jezika. Povabimo jih z vabilom bodisi preko otrok ali po pošti. Če je mogoče, vabilo prevedemo tudi v njihov jezik, da je prenos informacij res uspešen. Na vabilo ne pozabimo navesti informacij o pričetku tečaja, dnevih izvajanja, kraju in morebitnih potrebščinah. Dobra praksa so tečaji v času odsotnosti otrok. To pomeni, da udeleženke povabimo zjutraj, ko svoje otroke pospremijo v šolo, same pa obiščejo svoj razred, ali pa v času podaljšanega bivanja, preden gredo otroci domov.
Izvajalci poleg poučevanja slovenščine v program vključimo tudi predstavitev slovenske kulture in običajev, aktualnih novic inp,. obenem pa se moramo zavedati, da našo kulturo lahko bogati dvosmerna komunikacija in interes. V kolikor se obnašamo, da je pomembna le predstavitev naše kulture, jih s tem obravnavamo kot turiste, ki so tukaj na bežnem obisku. Tako jim sporočamo, da niso polnovreden član naše družbe in jim ne dajemo priložnosti za vključitev.
Priseljene mame so tiste, ki se v praksi najbolj srečujejo s »pritiski« vključevanja v novo družbo. One so tiste, ki navadno skrbijo za otroke in njihovo šolanje, obisk zdravnikov, nakupovanje inp. Dejansko imajo več stika z družbo kakor očetje. Seveda pa učinkovite politične, psihološke in sociokulturne vključitve brez ekonomske vključitve ni. Izobraževanje pa je seveda predpogoj za vse ostale vrste inkluzije.
Učenje slovenščine za starše otrok priseljencev – šola za mame je aktivnost, ki je nekako prvi pogoj k celoviti vključenosti. Zahteva vse prej kot klasično poučevanje slovenščine kot tujega jezika. Ves čas moramo upoštevati, da je učenje novega jezika proces. Izvajalci se vprašamo, kaj je tista stvar, ki mame spodbudi k učenju slovenščine in kaj je tista, da bo zanimanje zanj ostalo.
V začetku so besedišče in teme prilagojene osnovnim potrebam. Naš prvi cilj je uporabna slovenščina, kar v praksi pomeni, da jih opolnomočimo za samostojen obisk zdravnika, pediatra, učiteljic in ostalih. Ponudimo jim enostavne sporazumevalne vzorce, nato pa jih spodbujamo, da te uporabijo v praksi. Ko se na tečaju npr. učimo besedišče in sporazumevalne vzorce na temo hrane in nakupovanja, opravimo še skupen obisk trgovine, kjer udeleženke spodbujamo h komunikaciji s prodajalci. Kadar je to nemogoče, pri tečaju naredimo igro vlog.
Prav tako je aktivnost Šola za mame pomembna priložnost za njihovo povezovanje, za krepitev podpornega okolja, socialne mreže in spodbujanje k vključevanju v širše okolje.
Avtorica prispevka:
Sanja Antolič, multiplikatorka projekta “Izzivi medkulturnega sobivanja” na Osnovni šoli Leskovec pri Krškem
Članek je pripravljen v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.