V življenju se moramo spoprijeti z različnimi izzivi in včasih doživimo tudi težke izkušnje. To se dogaja tudi otrokom in mladim. Med takšnimi izkušnjami so lahko težja bolezen, izgube bližnjih oseb, nesreče, izkušnje vrstniškega nasilja, učne težave in tudi spremembe kot je npr. selitev v novo okolje ipd. Osebna prožnost je odgovor na vprašanje, zakaj se nekateri otroci in odrasli v časih različnih življenjskih preizkušenj odzovejo v smeri osebnostne rasti, razvoja, krepitve osebnostne moči in drugi v smeri nazadovanja, obupa, lahko tudi bolezni (Štirn, 2016).

Osebna prožnost je sposobnost, da v »kriznih časih« (v primeru življenjskih preizkušenj, različnih drugih negativnih izkušenj) uporabimo svoje notranje in zunanje vire moči, se pozitivno prilagodimo ali obvladamo stisko, ki je posledica izkušenj, ki smo jih ali jih doživljamo, ter ponovno vzpostavimo svoje osebnostno ravnovesje (Lee, Cheung in Kwong, 2012). Zaradi prožnosti lahko ohranimo svoje zdravje, blagostanje in uspevamo, ne glede na negativne okoliščine, s kateri se ali smo se soočali.

K osebni prožnosti prispeva kompleksen preplet različnih dejavnikov, povezanih z lastnostmi osebe in lastnostmi okolja, v katerem deluje (Masten, 2015). Med njimi so zaupanje vase, sposobnost, da uravnavamo svoja čustva in vedenje, da se učimo iz izkušenj ter se učimo reševati probleme, da smo vztrajni in imamo upanje ter občutek, da je življenje smiselno, da imamo izkušnje podpornih odnosov, v katerih se počutimo varno, sprejeto in spoštovano. Ne gre le za navezanost na družinske člane in prijatelje, ampak tudi za podporne odnose v šoli in širše v lokalni skupnosti.

Osebna prožnost ni sposobnost, ki jo nekdo ima ali nima, ampak sposobnost, ki jo lahko vsakdo razvija in pri tem mu lahko pomagajo tudi drugi (PSYCOM, 2018). Razvijati jo lahko pomagamo tudi starši in učitelji.

 

Kako?

Otrokom in mladim pomagamo oblikovati pozitiven odnos do sebe in do drugih.

  • Nudimo jim podporo in naklonjenost, ki ni pogojena z njihovo uspešnostjo na učnem ali katerem drugem področju (Sideroff, 2004). Pomembno sporočilo za otroke je, da so za nas (starše, učitelje, vzgojitelje …) pomembni in jih sprejemamo, ne glede na to, ali so uspešni v šoli, pri športu, v umetnosti …
  • Do njih imamo pozitivna, realna pričakovanja, opazimo njihova močna področja in jim nudimo sprotne povratne informacije o napredku.
  • Ustvarimo okolje z jasnimi pravili, doslednimi mejami in nekaterimi rednimi aktivnostmi, ki jih otroci pričakujejo. Tako zagotavljamo predvidljivost, ki prispeva k večjemu občutku varnosti. Ko postavimo jasne meje, otrokom in mladim omogočamo, da se tudi sami učijo postavljati meje drugim, se postaviti zase, zagovarjati svoja stališča in izraziti svoje potrebe (Henderson, 2012, v Štirn, 2016).
  • Nudimo jim podporo, tako da bodo vedeli, da se lahko zanesejo na nas. Smo iskreni. Naredimo, kar obljubimo in ne obljubljamo stvari, ki jih ne moremo izpolniti.
  • Probleme, ki bi jih zmogli razrešiti sami, ne razrešujemo namesto njih. Tako jim pokažemo, da verjamemo, da zmorejo.
  • Ko se pojavi neustrezno vedenje, kritiziramo to vedenje in ne otroka kot osebnost. Tako mu sporočamo: »Ti si OK, tvoje vedenje pa ni, zato ga spremeni.«
  • Smo model, kako vzpostavljamo in skrbimo za dobre medosebne odnose, kako rešujemo konflikte, kako si nudimo podporo in si pomagamo, kako se skupaj veselimo, igramo, si izrazimo naklonjenost ipd.

 

Pomagamo jim, da se bodo zavedali svojih čustev in da jih bodo znali ustrezno izraziti.

  • Izražamo interes za to, kako se otrok počuti, kaj ga skrbi … Pri tem smo spoštljivi in odprti za čustva, ki jih izraža.
  •  Z otroki se pogovarjamo o tem, kdaj doživljamo različna čustva, kakšne misli so povezane z njimi, kakšen je naš telesni odziv (lahko tudi preko iger vlog, risanja, prikazovanja čustev z gibanjem itd.) in poimenujemo čustva, ki jih doživljamo sami ter tista, ki jih opazimo pri drugih.
  • Razložimo jim, da so vsa čustva (prijetna in neprijetna) koristna in pomembna ter jih učimo razlikovanja med čustvi in obnašanjem – npr. jeza ni enako udariti nekoga.
  • Pomagamo jim naučiti se in vaditi, kako se lahko umirijo in obvladajo svoje telo, svoje misli in vedenje, ko so razburjeni, jih je strah, ali ko čutijo neko drugo močno čustvo. To lahko vadijo tudi s pomočjo iger vlog (npr. kako ravnati v primeru konflikta z drugo osebo, kaj narediti, ko jih je strah).

 

Pomagamo jim razviti in krepiti pozitivno naravnanost in sposobnost, da bodo znali in zmogli napake in negativne izkušnje »pustiti za seboj« in jih ne bodo ovirale pri njihovih delovanju v prihodnje.

Misli in prepričanja vplivajo na naša čustva, naše telesne odzive in obnašanje, zato je pomembno, da so čim bolj pozitivne, realne in koristne.

  • Pomagamo jim naučiti se, kako preoblikovati negativne misli v realne, pozitivne (Sideroff, 2004). Pomagamo jim lahko z vprašanji: Kaj je dokaz za to (negativno) misel? Ali obstaja kakšna drugačna razlaga? Kaj je najslabše, kar se lahko zgodi? Kaj je najboljše, kar se lahko zgodi? Kaj je najbolj verjetno, da se zgodi? Kakšne so posledice, če verjameš tej misli? Kakšne so posledice, če spremeniš to misel? Predstavljaj si, da bi se to dogajalo tvojemu prijatelju. Kaj bi mu svetoval? Kaj bi pa ti lahko storil drugače?
  • Otrokom pomagamo prepoznati, nad katerimi stvarmi imajo lahko nadzor (Aguilar, 2017), npr. z vprašanji kot je: Kaj se lahko zdaj svobodno odločiš, kaj lahko zdaj izbereš zase?
  • Pomagamo jim, da se osredotočijo na pozitivne stvari (Sideroff, 2004), npr. spodbudimo jih, da z nami delijo tri najprijetnejše stvari, ki so se jim zgodile čez dan.
  • Zavedajmo se, da smo za otroke in mlade model tudi takrat, ko se soočamo z lastnimi napakami. Pretirana samokritičnost in cinizem (»Bravo! Ja, seveda, sem to pozabila, tipično.« ipd.) ne koristita nikomur (Sideroff, 2004). Z otroki lahko delimo svoje izkušnje o tem, kaj smo storili potem, ko smo naredili napako – npr. kaj smo storili potem, ko smo dobili slabo oceno ali se z nekom sprli.

 

Pomagamo jim, da se bodo lažje prilagodili na spremembe (da bodo fleksibilnejši).

Spodbujamo jih, da bodo odprti do novosti in novih izzivov.

  • Peljemo jih na koncert glasbe, ki jo redko poslušajo, spodbudimo jih, da poskusijo hrano, ki jo redko jedo ipd.
  • Spodbujamo jih k »zdravemu tveganju« (če jim ne uspe, ne bo hudih posledic), npr. da nastopijo na šolski prireditvi, ogovorijo novega sošolca, se zavzamejo za sošolca, ki ga zbadajo ipd.
  • Spodbujamo jih, da na probleme gledajo z več vidikov, npr. kako bi lahko še drugače zaključili zgodbo, še drugače rešili matematično nalogo, jih spodbujamo, da zavzamejo perspektivo različnih oseb, udeleženih v konfliktu …
  • Pomagamo jim razviti in okrepiti spretnosti za reševanje problemov, npr. jih s pomočjo vprašanj spodbudimo, da poiščejo različne ideje za rešitev problema in nato razmislijo o prednostih in slabostih vsake od njih ter se na koncu za eno odločijo, jo preizkusijo in nato razmislijo, kako je šlo in kaj bodo v podobni situaciji naredili prihodnjič.

 

Pomagamo jim, da bodo osredotočeni na tukaj in zdaj in v stiku s seboj ter z drugimi.

  • Pomagamo jim najti dejavnosti, v katerih uživajo in jih sproščajo.
  • Z otroki se pogovarjamo o stvareh, ki jih lahko naredijo, ko so pod stresom. Povemo jim lahko tudi o naših izkušnjah in o tem, kaj pomaga nam.
  • V razredu lahko uvedemo minute za sprostitev, ki vključujejo vaje za gibanje in čuječnost.

Primer: Vdihni skozi nos, štej do štiri in izdihni skozi usta. Predstavljaj si, da so tvoje misli baloni, ki jih držiš na vrvici. Izpusti jih, da odidejo (Deininger, Kolic in Young, 2016).

 

Dobra novica je, da je prožnost pogosta v življenju otrok in odraslih in je povezana z običajnimi viri moči in varovalnimi dejavniki. Ne gre torej za redek »pojav«, povezan z izjemnimi življenskimi pogoji, talenti (Masten, 2015). Razvoj prožnosti je bolj vprašanje orientacije kot določene intervence ali določenega programa. Orientacija prožnosti predstavlja osredotočenost na moči, perspektivo pozitivne naravnanosti, optimizem, pozitivne potrditve in spodbude, razumevanje in sprejemanje v odnosih, vztrajnost … V odnosih z otroki jo lahko udejanjamo vsi odrasli (Higgins, 1994, v Henderson, Benard in Sharp-Light, 1999).

Otrok in mladih pred stresom in neprijetnimi izkušnjami ne moremo povsem obvarovati. Tudi, če bi jih lahko, bi jim s tem verjetno naredili več škode kot koristi. Pomagamo pa jim lahko, da krepijo svoje moči in naravnanost prožnosti, kar jim bo v pomoč pri soočanju z različnimi izzivi in preizkušnjami v življenju.

 

Avtorica: Mateja Dolinar, ISA institut

Prispevek je nastal v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

 

Literatura

Aguilar, E. (2017). Supporting Kids Through Times of Change. Dostopno s https://www.edutopia.org/blog/supporting-students-times-change-elena-aguilar?utm_source=Edutopia%20News&utm_campaign=8e355e14cf-EMAIL_CAMPAIGN_061417_enews_powerfulquestions_mc&utm_medium=email&utm_term=0_29295b4c8b-8e355e14cf-48259379

Deininger, A., Kolic, S. in Young, D. (2016). Calm Moments Cards. Dostopno s www.everymomentcounts.org

Henderson, N., Benard, B., Sharp-Light, N. (1999). Resiliency In Action: Practical Ideas for Overcoming Risks and Building Strengths in Youth, Families, & Communities. San Diego, CA: Resiliency In Action, Inc.

Lee, T. Y., Cheung, C. K., & Kwong, W. M. (2012). Resilience as a Positive Youth Development Construct: A Conceptual Review. The Scientific World Journal, 2012, 390450. http://dx.doi.org/10.1100/2012/390450, dostop 15. 3. 2016.

Masten A. S. (2015). Ordinary Magic. Resilience in Development. New York: The Guilford Press.

PSYCOM (2018). Resilience in Children: Strategies to Strengthen Your Kids. Dostopno s https://www.psycom.net/build-resilience-children

Sideroff, S. (2004). Resilience: A Functional Approach to Stress. California Biofeedback, 20(1), 12–14. Dostopno s http://drstephensideroff.com/wp-content/uploads/2017/12/Resilience-A-Functional-Approach-to-Stress.pdf

Štirn, M. (2016). Moč prožnosti. Psihološki inkubator, 4 (8), 18–23.