V letu 2020 nas je čakal izziv, na katerega nihče od nas ni bil pripravljen. Zajela nas je pandemija, ki se je še mesec poprej zdela kot le oddaljena novica. Kar naenkrat smo se učitelji, učenci in starši spoprijeli z izzivi šolanja na daljavo, ki bi ga večina pred tem označila za neizvedljivega. Tolažilo nas je dejstvo, da bo te vrste delo potekalo le dva tedna, potem pa se bomo vrnili v ustaljene tirnice. Posvetili smo se utrjevanju snovi, vendar smo kmalu spoznali, da koronavirusu ne bomo kar tako ubežali in da se bomo morali soočiti s šolanjem učencev na daljavo.

Šole so se tega izziva lotile različno, vse pa so imele v mislih dobrobit vseh vpletenih. Če si predstavljamo, da imamo doma za računalnikom učenca, ki se rad uči, je vedoželjen in motiviran za šolsko delo, ima vso tehnologijo, potrebno za izvajanje šolskega dela in komunikacijo z učitelji ter podporo staršev, se zdi delo na daljavo le majhen izziv. Vsi pa se zavedamo, da niti en učenec ni enak drugemu in da je treba delo zastaviti tako, da dosežemo vse učence ter se jim poskusimo prilagoditi na njim najbolj prijazen način.

Med skupinami učencev, ki potrebujejo podporo pri učenju na daljavo, so zagotovo tudi učenci priseljenci. Njim je v tem obdobju še posebej težko. Zaradi jezikovne ovire težje sledijo navodilom in se aktivno vključujejo v pouk na daljavo, obenem pa jim starši zaradi dela ali neznanja jezika težko pomagajo pri opravljanju nalog in učenju. Pojavi se tudi vprašanje poznavanja informacijsko-komunikacijske tehnologije in možnosti uporabe le-te. Zaradi zapisanega in ločenosti od širše družine (babic, dedkov, tet, stricev) se lahko učenci priseljenci in njihovi starši znajdejo v stiski, ki se kaže kot neodzivnost in nedelo. Dejstvo je, da se za slednjim pogosto skriva več, kot mislimo.

Za nami je že več tednov šolanja na daljavo. V tem času smo se učili, nadgrajevali naše znanje in se trudili narediti kar največ, da bi pomagali učencem. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj idej, kako pristopiti do učenca in mu pomagati, doseči, da sledi učni snovi ter da doseže cilje, ki smo si jih zastavili.

 

TEMELJ ŠOLANJA NA DALJAVO JE VZPOSTAVITEV PRVEGA STIKA

Na začetku šolanja na daljavo je bilo na šolah treba vzpostaviti stik z vsemi učenci. Nekateri učenci so se javili, pisali elektronska sporočila in delali naloge, ki so jih poslali učitelji. Veliko pa je bilo učencev, ki z učitelji niso vzpostavili stika. Kot dobra praksa se je v času po razglasitvi epidemije izkazal telefonski pogovor z učencem in staršem. Tako so imeli namreč oboji možnost izraziti svoja mnenje, pričakovanja in strahove, ki smo jih skupaj poskušali rešiti. Prvi korak je bil obveščanje učencev in staršev o dogajanju v Sloveniji, kjer je bila nepogrešljiva pomoč prevajalcev. Ni treba, da nam pomaga šolan kader, saj se je pri nas pokazalo, da radi pomagajo tudi starejši učenci, mame ali očetje otrok, ki so že več let v Sloveniji. Razumevanje dogajanja in posledic, ki jih to prinaša, je namreč ključno za uspešno delo v prihodnosti. Ko je začetni stik vzpostavljen, lahko začnemo razmišljati o nadaljnjih korakih pri delu z učenci priseljenci na daljavo. Seveda pa telefonski klic ni edini način za vzpostavitev klica. Če se starši na odzivajo na telefonske klice, še ni treba obupati. Morda le ne zaupajo neznani številki, ki se pojavi na zaslonu mobilnika. Poskusimo lahko po drugih kanalih, ki jih je dandanes skorajda nešteto. Pri tem nam lahko pomagajo učitelji učenca – morda je kateremu od njih povedal, da s sorodniki v tujini komunicira po različnih aplikacijah, npr. Skype, Viber ipd.

 

INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKA TEHNOLOGIJA – ALI JE DOVOLJ, DA IMA UČENEC RAČUNALNIK IN INTERNETNO POVEZAVO?

Šole v Sloveniji so se kmalu po začetku šolanja na daljavo trudile vsem učencem zagotoviti tehnologijo, ki jo potrebujejo za delo na daljavo. Kmalu je imela večina učencev izpolnjen pogoj za delo, ki jim je omogočal odzivanje in nemoteno delo. Pa je to res? Zgodilo se je namreč, da so učenci dobili računalnik, stanje pa je še vedno ostalo enako. Učenec se ni odzival na vprašanja učiteljev, ni jim pošiljal rešenih nalog in podobno. Če se ne bi poglabljali, bi lahko otroka hitro označili za nedelovnega. Izkušnje pa so nam pokazale, da so otroci želeli delati, vendar niso znali. Nekaj, kar se mogoče nam, zaposlenim na šoli, zdi samoumevno, je lahko učencem priseljencem popolna neznanka. Vprašamo se lahko, ali smo mi ob prvem srečanju z računalnikom znali poslati elektronsko sporočilo, napisati besedilo v Wordu, narediti predstavitev v Power Pointu, odpreti učilnico v eAsistentu itd. Najverjetneje je odgovor ne. Pot od prvega prižiga računalnika do pošiljanja elektronske pošte ali pisanja besedila torej ni tako samoumevna, kot bi si na začetku mislili. Predstavlja pa izziv, ki ga ni nemogoče rešiti. Pri učencu priseljencu, ki je računalniško nepismen, se je torej dobro najprej prepričati, ali mu delo z računalnikom predstavlja težave. Ko to ugotovimo, delo ni osredotočeno samo na obravnavo snovi, pač pa na postopno učenje stvari, ki jih učenec potrebuje za sprotno delo. Učitelji se lahko povežejo in učencu pokažejo osnove pošiljanja elektronskih sporočil, Worda ipd. Šele po usvojitvi osnov lahko namreč učenec svoje delo prikaže tudi učiteljem. Ko spozna, da smo učitelji tam, da mu pomagamo, se lahko lotimo razlage postopka za vstop v različne videoučilnice. Tudi tukaj je dobro, da smo prilagodljivi, saj učenci priseljenci in njihovi starši ne zaupajo vsem programom, hkrati smo v času epidemije spoznali ogromno načinov komuniciranja na daljavo, zato jih lahko poplava vseh možnosti le zmede. Če vemo, da starši uporabljajo določen program pri sporazumevanju z razredničarko učenca, je dobro, da ga pri stiku z njimi uporabljamo vsi.

 

UČENEC PRISELJENEC IMA RAČUNALNIK IN ZNA POŠILJATI ELEKTRONSKA SPOROČILA. ZAKAJ MI ŠE VEDNO NE POŠILJA SVOJEGA DELA IN OBISKUJE VIDEOPOUKA?

Ko učenci priseljenci spoznajo osnove uporabe računalnika, se lahko pojavi nov izziv. Odločeni in motivirani so za delo, vendar voljo izgubijo takoj, ko odprejo učiteljev dokument. Zakaj? Učitelji se trudijo svojo snov podajati na razumljiv in karseda privlačen način. Zavedati pa se je treba, da je slovenščina njihov materni jezik. Pisanje in razumevanje navodil za reševanje nalog je lahko za govorca slovenščine nekaj enostavnega, učencu priseljencu – zlasti če prihaja držav s slovenščino nesorodnimi jeziki – pa lahko predstavljajo nepremostljivo oviro, zaradi katere naloge ne opravi. Dobro je, da učitelji preverjamo učenčevo razumevanje, ga vodimo skozi navodila in določene besede nadomeščamo s sopomenkami (npr. nariši namesto ilustriraj). Enako je tudi z razumevanjem snovi. Učencu priseljencu zelo pomaga slikovno gradivo in poenostavljena razlaga, ki ne pomeni, da učenec predela le del snovi, pač pa se mu gradivo prilagodi tako, da je zanj v celoti razumljivo (npr. obravnava izumov pri zgodovini – učenec snovi ne razume zaradi nepoznavanja besedišča, ko se mu posamezni izumi prikažejo slikovno ali z dodatno razlago, pa učenec spozna, da je snov zanimiva in enostavna: ogenj je povzročila strela; kolo ni prevozno sredstvo, kot so se učili na tečaju, ampak del naprav in prevoznih sredstev ipd.).

 

KAKO BOMO OCENILI UČENCA PRISELJENCA NA DALJAVO?

Ocenjevanja učenca priseljenca se lotimo na enak način, kot bi se ga v šoli. Ob spremljanju INA-obrazca (spremljanje napredka učenca ob poznavanju njegovih močnih in šibkih področij) vemo, koliko je učenec priseljenec napredoval, kako je delal v letošnjem in lanskem šolskem letu. Pri ocenjevanju znanja upoštevamo prilagoditve, ki jih imajo učenci priseljenci v 1. in 2. letu šolanja v Sloveniji. Pri tem se povežemo z učitelji, ki delajo z učenci, in se v aktivu posvetujemo glede ciljev, ki jih želimo doseči. Zaradi vseh opisanih izzivov, s katerimi smo se srečali v preteklih tednih dela na daljavo, je dobro, da se pred ocenjevanjem znanja prepričamo, da so bile učencu ponujene vse vrste pomoči (tehnološka podpora, razlaga snovi, preverjanje razumevanja itd.), ki mu omogočajo, da se optimalno pripravi na ocenjevanje znanja in pri tem pokaže svoje sposobnosti ter znanja.

 

POSKRBELI SMO ZA TEHNOLOŠKO PODPORO UČENCA, ZA RAZLAGO SNOVI, ZA PRILAGODITEV VSEBIN IN ZA UPOŠTEVANJE PRILAGODITEV PRI PREVERJANJU IN OCENJAVANJU ZNANJA. ALI BI LAHKO STORILI ŠE KAJ?

Ves čas govorimo samo o pomoči učencu priseljencu pri obravnavi snovi in napredku znanja. Ali je to v obdobju, v katerem smo se znašli, res najpomembnejše? Lahko storimo vse, kar smo opisali zgoraj, pa učenci pri delu na daljavo še vedno ne kažejo napredka, se ne vključujejo v videopouk ipd. Zgoraj je že bilo nakazano, da se za celotno situacijo velikokrat skrivajo najrazličnejše stiske. Z njimi smo se soočili tudi strokovni delavci na šolah. Na začetku nismo vedeli, kako doseči čim več učencev, kako jim na najbolj razumljiv način prikazati snov, spraševali smo se, kolikšno količino snovi naj posredujemo učencem, kakšen oblike dela uporabljati, katero aplikacijo uporabljati itn. Brez dvoma je bilo vprašanj ves čas več kot odgovorov. Kot je situacija nekaj novega in neznanega za nas, je neznanka tudi za učence. Tukaj so v zelo nezavidljivem položaju učenci priseljenci in njihovi starši, saj poleg vseh novosti uspešnost njihovega dela pogojujeta dva pomembna dejavnika – razumevanje jezika in podpora strokovnih delavcev v šoli. Včasih učenci ne potrebujejo razlage snovi, pač pa le toplo besedo, znak, da jih razumemo in da smo tam, če nas potrebujejo. V elektronskih sporočilih in telefonskih pogovorih namreč večkrat poudarijo, da jih učiteljeva podpora in pohvala motivirata za nadaljnje delo.

 

Kot smo zapisali na začetku, smo se letos spoprijeli s stanjem, ki nas je prisililo, da ustavimo prehiter tempo življenja in začnemo delati, kar je bilo še malo pred tem povsem izven naših okvirjev. Znašli smo se pred izzivi, ki smo jih reševali z mislijo na naše učence. V tem času smo ugotovili, kaj je za vse najboljše, zagotovo pa je to le eden od načinov, s katerimi poskrbimo, da dosežemo cilje, ki smo si jih na začetku zadali. Poudariti je treba, da uspešnost dela na daljavo pri učencih priseljencih ni odvisna le od učencev, pač pa gre za medsebojno delo učencev, staršev in strokovnih delavcev na šoli. Le z našo podporo bodo namreč otroci lahko zasijali in pokazali, kar znajo.

 

Avtorica: Kaja Hercog, multiplikatorka SIMS na OŠ Maksa Durjave

 

Prispevek je nastal v okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.