Za vsakega otroka je selitev v drugo državo lahko težka preizkušnja, a najtežja je za tiste, ki prihajajo iz drugega jezikovnega okolja in se vpisujejo v srednjo šolo, pravi dr. Sonja Rutar, strokovnjakinja za enake možnosti otrok v vzgoji in izobraževanju s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.

Od njih se namreč pričakuje, da bodo znali učni jezik, v katerem poteka izobraževalni proces. Otroci pa morda ne razumejo ničesar. Danes je lažje kot v preteklosti, saj je marsikatero učno gradivo na voljo na internetu. Pa vendar še zdaleč ni lahko. Poleg tega smo ljudje raznoliki, pojasnjuje Sonja Rutar.

»V šoli se moramo zato odzivati na potrebe različnih otrok, tudi tistih, ki prihajajo k nam od drugod. Mnogi priseljenci govorijo več jezikov. Lahko so zelo sposobni, a obenem zelo ranljivi otroci. Želijo biti uspešni, želijo se vključevati, želijo prispevati družbi. Si predstavljate, kakšna negotovost, žalost in celo groza preveva otroka, ki se preseli iz ene države v drugo? Starši zagotovo vedo, kam gredo, poznajo nekoga v tisti državi, otrok pa ob selitvi izgubi prijatelje, vse, kar je do tedaj imel in poznal. Samo starši mu ostanejo. Otroka tako rekoč izkoreninijo. To je za nas nepredstavljivo. Še huje je, če je bil v prejšnjem okolju zelo uspešen, potem pa gre v drugo okolje, kjer mora čisto vse na novo začeti znova.«

 

Kako takim otrokom lahko pomagamo? Kako na otroke priseljence vpliva odnos učiteljev, vzdušje na šoli?

Nerada govorim otrocih priseljencih, Romih, otrocih s posebnimi potrebami ali nadarjenih. Pred sabo imamo vedno samo otroke. V trenutku, ko jih začnemo kategorizirati, začnemo z miselno segregacijo in delamo med njimi razlike. To je lahko problematično z vidika vzpostavljanja odnosa med otroki pa tudi med učitelji in otroki.

Danes je v razredih tako, da imajo eni status nadarjenih, drugi status športnika, tretji imajo odločbo. Če otroke preveč predalčkamo, je najbrž težje delati z njimi?

Če razmišljamo, da imamo pred sabo otroka, s posebnostmi in odlikami, je lahko njihovo delo precej lažje. Tudi večinska družba je zelo raznolika. Samo mislimo, da imamo predstavniki večinske kulture enake poglede na svet, na šolo, na izobraževanje. Sploh ni res!

Samo pomislite: eni imajo doma deset knjig, drugi petnajst, tretji tristo in četrti petsto. Eni hodijo popoldne gledat gledališke predstave in koncerte, drugi pa na drug način rešujejo probleme, iz katerih se veliko naučijo: so v naravi, delajo na kmetiji, v strojni ali lesni delavnici.

Skratka – ljudje počnemo veliko stvari. Raziskave pa nas žalost kažejo, da so v šoli najbolj uspešni tisti otroci, ki imajo domače okolje podobno šolskemu. To pomeni, da izkušnje, ki jih otroci pridobijo v drugih okoljih, niso pozitivno pripoznane. Ne opazimo jih, ne vključimo jih v šolsko delo. Otroci zato nimajo možnosti predstaviti svojih zgodb, tega kar počnejo doma.

Otroci v štirinajstih dneh vedo, kaj učitelji cenijo, in se začnejo tako obnašati in govoriti. Lahko bi pripovedovali zaželene zgodbe in zato bi bili verjetno pohvaljeni. Ampak to ni dobro. To, kar pričakujemo v šolskem okolju, najverjetneje ni tisto, kar otroke realizira. Tako ne pokažejo vseh svojih zmožnosti in izkušenj.

Kaj torej najbolj pomaga pri vključevanju otrok v razred?

Za otroke je ključno, da so sprejeti v skupini. To ne pomeni samo, da imajo prijatelje, ampak tudi, da jih imajo učitelji radi, da se z njimi pogovarjajo, da se potrudijo razumeti njihov jezik. Da nekako spregledajo napake, ki izhajajo iz slabšega znanja jezika.

Uspeh je neposredno odvisen od odnosa učitelja do otrok in predvsem od umeščenosti otroka v skupnost, torej v razred. Če so v razredu naklonjeni odnosi, če lahko otrok oblikuje prijateljstva, je to okolje, kjer lahko učno napreduje. Brez tega noben otrok ne more biti učno uspešen.

Kako lahko na šolah poskrbijo, da je vzdušje dobro, da so otroci sprejeti?

Zelo pomembna dimenzija učiteljevega znanja je njegove poznavanje zagotavljanja spodbudne interakcije z otroki in med njimi. Znanje, iz katerega se potem razvijejo stališča, je izhodišče za to, da lahko učitelj vzpostavi ustrezno vzdušje. Kar tako na pamet je to nemogoče.

Je pa zelo pomembno, da se v šolah pogovarjajo, kdaj se otrok dobro počuti, kakšna je dobra šola, zakaj je šola pravzaprav organizirana, kaj želimo za otroke. Skratka znanje in na znanju utemeljena stališča lahko zagotavljajo ustrezne odnose v razredu.

Ali je tako gledanje na vključevanje otrok v Sloveniji poenoteno? So vse šole enake? Ali pa je to odvisno od vodstva?

Verjetno bi lahko trdili, da je vzdušje v razredu neposredno odvisno od učitelja in interakcij med otroki in učiteljem, ampak vodstvena vloga ravnatelja je ključnega pomena.

Stališča ravnatelja vplivajo na ravnanje učiteljev. Učitelj pogosto čuti, da njegovo delo ni tako, kot bi želel. Slabo se počuti, če so otroci neuspešni. Tudi ne ve, kako naj spremeni svoj način dela. Če ima ravnatelja, ki ga pri tem podpira, če se lahko obrne na svetovalne delavce, ki so na šolah tudi zato, da pomagajo pri profesionalnem razvoju učiteljev, lahko spremeni oziroma izboljša vzdušje v razredu.

Toda učitelj je lahko preveč osamljen v svojih dvomih in stiskah. V našem okolju to še ni tako pereč problem, drugje pa se učitelji počasi odločajo, da ne bodo več opravljali tega poklica, ker čutijo zahteve iz okolja, po drugi strani pa niso deležni podpore. Če želimo zagotoviti ustrezen pouk, tudi učne dosežke, je treba učiteljem pomagati. Učitelji pa morajo biti odgovorni za to, da opravljajo svoje poslanstvo.

Biti učitelj ne pomeni hoditi v službo, voditi otroke pri izpolnjevanju delovnih zvezkov, pač pa pomeni zagotoviti, da se otroci dobro počutijo v razredu, na šoli, kar je predpogoj za učno uspešnost.

Kakšno podporo potrebujejo in kje vse jo še lahko dobijo?

Strokovno podporo potrebujejo vsak dan. Potrebujejo denimo pogovore, dogovore, srečevanja, kjer se pogovarjajo o določenih vprašanjih. Vsak učitelj zagotovo razmišlja o svojem delu, pogosto pa si situacije pojasnjuje z obstoječim znanjem. Da pridobi novo znanje, morda potrebuje ob sebi človeka, ki ve več, ki pozna področje.

Stalna strokovna usposabljanja, ki so organizirana na šolah, delno prispevajo k spreminjanju prakse. Toda vsebine, ki jih učitelji slišijo na usposabljanju, je treba nato preizkusiti. Razmisliti je treba, ali neka stvar deluje, in zakaj. Treba je tudi poskušati gledati iz različnih perspektiv – učitelja, otroka, staršev, sodelavcev, ravnatelja; razmisliti je treba, zakaj se je nekaj zgodilo, kot se je. Ni samo otrok razlog, da se je nekaj zgodilo, in tudi učitelj ne.

Učitelj pa je ponavadi prepričan, da se je neuspeh otroka zgodil bodisi zaradi otroka bodisi zaradi njega. Redko pomisli, da je lahko razlog za neuspeh izključno otrokova socialno-ekonomska situacija. Zagotovo tudi ravnatelj sam ne more tega reševati; zato so svetovalni delavci in druge podporne strokovne službe, denimo različne oblike dodatne strokovne pomoči za otroke s posebnimi potrebami. Ti strokovnjaki imajo dovolj znanja, da lahko pomagajo.

Ampak neformalni pogovori v zbornici, med učitelji, so prav tako pomembni, te pa mora spodbujati vodstvo šole. Najslabše je, ko zanikamo problem, ko iščemo razloge za neuspeh samo pri otrocih ali pri starših.

Kje se najbolj zatika?

Za slovensko družbo in kulturo je značilna velika želja po uspešnosti, ki jo pogosto prepoznavamo le v ocenah. Bojim se, da šole težko zagotavljajo kompenzacijo primanjkljajev oziroma situacij, ki se zgodijo v družinskih okoljih. Otroci ponekod nimajo možnosti, da bi doma pridobili ustrezna znanja, pa tudi ni potrebno. Otroci hodijo v šolo, da se tam naučijo. Zato pa imamo vrtce in šole. Če bi zmogli vse to opraviti starši sami, jih ne bi bilo potrebovali.

Če spregledamo ta socialni vidik, smo neobčutljivi za otroka, za starše, za njihove stiske in potrebe. Bojim se, da nas preveč žene želja po znanju. To je zelo pomembno, ampak nisem prepričana, da znanje v resnici tako zelo cenimo. Če bi ga, bi otrokom omogočali veliko reševanja problemov, avtentičnih situacij učenja na prostem, zdaj pa pričakujemo, da bodo ustrezno reproducirali določene informacije.

Kaj to pomeni v praksi?

Otroci v prvem izobraževalnem obdobju tako uspešno delajo, ker želijo ustreči učiteljici. Želijo biti uspešni, ker čutijo, da so potem učitelji zadovoljni. V drugem obdobju si otroci iščejo prostor v razredu. Kar naenkrat zaznajo ali so uspešni, ali so dobri, ali so zaželjeni, ljubljeni, ali imajo prijatelje. V sedmem, osmem in devetem razredu pa samo odigrajo svojo vlogo. Če otroci do takrat ne najdejo svojega mesta v razredu, če nimajo prijateljev in se nimajo s kom pogovarjati, če se ne morejo povezovati, se smejati, biti veseli, je zanje življenje – oprostite – nesmiselno.

Antropologinja Martha Nussbaum je dejala, da je življenje brez smeha grozljivo. Okolje, kjer ni smeha, je turobno in nevredno življenja. Človek je celostno bitje, ne le bitje, ki želi veliko znati, imeti visoke ocene. Predvsem je bitje odnosov.

Na šoli se mora zato razvijati učeča se skupnost, ki je naklonjena drug do drugega in ki je zelo raznolika; ki ve, da ne moremo govoriti o otrocih s posebnimi potrebami, Romih, priseljencih, ker je to na nek način diskriminatorno. Govoriti moramo o otrocih, ki imajo imena, svoje zgodbe, ki jih je treba pozitivno priznati. Otrok nas mora zanimati: njegovo življenje, kar nam ima za povedati , kar želi povedati.

Če nas to ne bo zanimalo, sporočamo, da nas on ne zanima. Kdo od nas, ki smo starši, želi, da bi bil otrok v razredu osamljen? Kdo želi, da se sošolci z njim ne bi želeli pogovarjati? Kdo želi biti negativno izpostavljen? Noben od nas!

Vsak otrok ima pravico, da lahko izrazi – seveda na spoštljiv način – kar želi povedati, da se ga sliši. Da se to tudi upošteva pri odločitvah. Moramo pa poskrbeti, da bomo te odnose ustrezno uravnavali. Otroci so zelo zgodaj sposobni resnega pogovora; zmorejo izražati svoja stališča, svoje poglede, občutja, če jih k temu spodbujamo.

Kaj vam na tako razmišljanje, na ta sporočila odgovorijo učitelji, ki se vsakodnevno soočajo s številni izzivi v razredu, včasih tudi s stoli, ki letijo proti njim? Kaj jim rečete, ko vas vprašajo, kako naj ravnajo v konkretnih situacijah?

Zato da se otroci dobro počutijo v razredu, morajo biti slišani.
Z otroki, ki potrebujejo pomoč, ki se slabo počutijo in ki nimajo dejavnosti, ki bi jih uresničevale, se je treba posebej ukvarjati. Ta vložek se vedno izplača. Obenem je potrebno zagotoviti, da se povežejo v sodelovalne skupine. A starejši, kot so otroci, bolj imajo izdelano podobo o sebi. Mlajši še lahko spreminjajo vlogo v skupini, starejši otroci pa jo preprosto odigrajo: so bodisi zvezde bodisi nezaželjeni.

To sliko je zelo težko spremeniti. Težko je pri otroku poiskati nekaj zelo dobrega, če vedno opazimo samo slabo. Ko imajo otroci možnost pokazati najboljše, deliti to z drugimi, takrat šele dobijo smisel svojega bivanja, obstoja.

Ko vidimo, da se otrok ne počuti dobro, je treba z njim začeti delati. Otrok lahko kaj predlaga, pove, kaj bi še počel, pove, kako preživlja prosti čas. Z otrokom, ki igra igrice, se ne morete pogovarjati o baletu ali operi. Vprašati ga morate, kaj se tam dogaja, v tisti igrici. In to je izhodišče pogovora, njegov svet je izhodišče pogovora.

Pa je to možno v petinštiridesetih minutah?

Učitelj je učitelj ves dan.

Kakšne pa so lahko širše posledice dobre prakse vključevanja različnih otrok v šoli?

Da ta družba postaja vedno boljša; boljša zato, ker imamo možnost, da spregovorimo o različnosti, o skupnih in o raznolikih potrebah in željah.

Če imamo možnost srečevanja raznolikosti, jo bomo poznali, in ker jo bomo poznali, bomo lahko spreminjali stališča. Ker bomo imeli ustrezna stališča, bomo lahko razumeli situacije drugih.

Zagotovo pa je potrebno poskrbeti, da že od majhnega otroke spodbujamo, da razumejo in sočustvujejo s situacijo drugega. Najslabše je, če razvijamo uspešne individualiste, ki niso zmožni skrbi za drugega človeka.

Kaj pa lahko kot družba naredimo za boljše sobivanje?

Vsi, ki smo v tem prostoru, se moramo odgovorno obnašati do drugih ljudi in do države, do vsega, kar imamo na razpolago, do narave, stvari in ljudi. Z vsem moramo skrbno in odgovorno ravnati. To velja za tiste, ki prihajajo, in tiste, ki so že v tem prostoru. 

***
Intervju je nastal v sodelovanju s Časorisom v okviru promocijskih aktivnosti za spodbujanje in krepitev strpnosti, odprtosti za raznolikost in pozitivnih stališč do medkulturnosti.

Avtorica: Sonja Merljak Zdovc
Snemanje in montaža: Anže Sobočan

Članek je pripravljen v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

https://www.youtube.com/watch?v=upr_pJGG1rQ&feature=youtu.be